10 let Nikki Louder

10 let Nikki Louder

Recenzija dogodka
18. 12. 2017 - 14.30

Klub Gromka, Ljubljana, 15. 12. 2017

 

Ah, praznični december. Mesec, zasičen s praznimi novoletnimi zaobljubami, neokusnimi okraski, prazničnimi izgovori za težko alkoholiziranje, evtanazije vrednih debilov s petardami ter seveda - slovenska klasika - družinskimi druženji, ko se mize kar šibijo pod prekomernimi količinami hrane, pijače in pasivne agresije.

No, deset let tega se je izrodila ena večjih glasbenih beštij, ki straši po širnih hodnikih slovenskega glasbenega podzemlja. Nikki Louder. Če naj že poka, naj poka iz ojačevalcev. Če naj bodo družinska druženja, naj bodo ta glasbena. Ogabno praznično okrasitev naj tokrat nadomestijo lučke, ki so v Gromki nameščene na kletki, v kateri se skriva tonski mojster. Saj je prav. On tako ali tako sodi v kletko.

Nikkiji so torej za praznovanje svojega desetega rojstnega dne izbrali njim domačo Gromko, kamor so povabili še par pobratenih bandov, s katerimi se mogoče ne pokrivajo čisto v smislu glasbenega stila, a jim je skupna ljubezen do hrupnega ter mentalno odtujenega. Razkrijmo torej kar lepo po vrsti, kako so se odrezali.

Družinski dogodek je otvoril zvočni ekvivalent hleva The Kojn. Pisec teh vrstic je sicer prišel pet minut po napovedani uri začetka koncerta, ko sta Kojna že šepavo dirjala na odru. Nameraval se je pošaliti, da je zaradi te miniaturne zamude zgrešil polovico koncerta. A potem se je to izkazalo za resnično. Morda sta upala, da bodo tudi ostali računali na zamudo. Ampak - kot je že omenjeni pisec rekel svoji bivši - bolje premalo kot preveč. Teh nekaj minut je bilo zasičenih z ekstraktom primitivnega, agresivnega in prijetno površnega. Omenimo sicer, da banda The Kojn niti ni več. Na hitro sta se združila za ta poseben dogodek in čao. In kako zaključiš zadnji koncert? Greš z odra in to je to. Pompozno slovo je za šibke. The Kojn, hvala, ker sta bila. Vajin smrad bo za vekomaj ostal v hlevu.

In iz hleva se bo ta smrad vil do vesolja, v katerem plava kamniški kvartet Spock Studios. Trije skrbijo za zvok, četrti za sliko. Medtem ko so se na oder projicirale vizualije nekje med LSD tripom in tripom skozi vesolje, je z odra uhajal zvok plavajočega space rocka, kateremu bi z odobravanjem prikimali še sami Hawkwind. Udarna ritem sekcija je prehajala med subtilnejšimi repetitivnimi deli in agresivnimi masakri, katerim sta ozadje ustvarjala odmevajoč vokal kričečega v vesolju in kitara, ki je lebdela v ozadju. Bas je sicer nekam preveč brutalno butal z odra in kdaj tudi že zadušil kitaro, a k sreči to ni prekomerno zmotilo celotne izkušnje.

Ste že slišali za fiktivni rek, da je band vedno dober le toliko, kolikor je dober bobnar? Tudi mi nismo. A Nikki Louder, ki so nastopili tretji, so živi primer tega pravila. Ali to pomeni, da sta druga dva člana slaba v tem, kar počneta? Ne. Opazi se njihova uigranost, strast za hrup, na trenutke celo medsebojna vez med člani ... Ampak bobnar. Fak. Takšna surovost, nehumana energija in agresija, to ne bi smelo biti legalno. Riffi so z atonalostjo lomili vsako dojemanje. Enkrat so zveneli, kot da bi bila kitara uglašena leta 2004. Kasneje niso lomili dojemanja, ampak so samo na splošno lomili. No, rušili. Masivni deli ob spremljavi donečega basa in že omenjenega bobnarskega masakra so nivoje zvoka v prostoru premestili z decibelov na Richterjevo lestvico. Kaotično, razlomljeno, kdaj tudi namenoma nadležno, a vse skupaj izredno poslušljivo.

Na srečo pa so bili tu še Macrophagos. Amapak veste, predvsem zato, da mi tukaj ne bi samo hvalili. »Njihova glasba naj ostane presenečenje,« je pisalo v najavi. Človek je lahko presenečen nad tem, kako brez presenečenj je njihova glasba. Zvenijo kot band, ki je pred pol leta odkril, da je stoner rock aktualen, nakar so se naučili najbolj stereotipnih prijemov in jih na hitro zmetali v komade. Publika se je med njihovim nastopom kar hitro razredčila.

Še ena družinska večerja se je torej končala po slovenskih standardih. Pijani stric Joža, v tem primeru Macrophagos, je spet začel govoriti pizdarije in večina zaprepadene družine je protestno odšlo, par jih je ostalo iz vljudnosti, nekaterim pa je mogoče celo bilo všeč, kar je imel za povedati. Če jih povzamemo z besedami velikega Gordona Ramsaya: Bland. It's just so ... Bland.

Kljub temu pa, Nikki Louder, na šele prihajajoče dekade!!!

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.