* na fotografiji Ill Considered (© DR)

Cankarjev dom, Kino Šiška, Ljubljana, 23. 5. 2019

Na tretjem večeru obletniške Druge godbe so se zvrstili štirje izvajalci, ki so izrazno večinoma sodili v polja eksperimentalne in jazzovske godbe. To je med drugim tudi sad vključenosti Druge godbe v novo platformo Jazz Connective, ki je povezala organizatorje iz sedmih evropskih mest, ti pa so bili navzoči tudi na letošnjemu festivalu; kot del letošnjega programa se je namreč zgodila tudi konferenca oziroma niz panelnih diskusij in debat platforme Jazz Connective. Že na začetku tega zapisa pa bomo skočili na sam konec večera, h koncertu brazilske zasedbe Liniker e os Caramelows, ki je s svojim mehkobnim soul popom odstopala od siceršnje žanrske slike predhodnih koncertov tretjega dne tokratnega festivalskega programa.

Naj takoj povemo, da se nam zdi umestitev glasbe Liniker e os Caramelows v ta festivalski dan in povrhu še na konec zelo razburljivega koncertnega dogajanja precej zgrešena in vsaj malo tudi kot medvedja usluga samemu bendu. Ta je sicer odlično uigran, a kaj, ko se je koncert začel z zelo počasnimi skladbami, nekje ob drugi ali tretji skladbi pa se je večina članov okteta celo umaknila, da je transrodni pevec Liniker sam s klaviaturistom zapel še eno počasno skladbo. Po malone bombastičnem špilu britanskih novojazzerjev Ill Considered v spodnji, manjši dvorani je bila taka sprememba tempa, zvoka in splošnega vzdušja za vašega recenzenta pravcati antiklimaks in tako je po štirih, petih skladbah ta raje kar zapustil Katedralo. Zato se bo kajpak tudi izognil vrednotenju tega nastopa in kritične bodice raje usmeril k organizatorjem, ki bi Linikerja in njegove raznežene muzičarje v program morali uvrstiti drugače.

V Katedrali se je sicer zgodil še en koncert, po prvem nastopu v Komuni je na veliki šiškin oder namreč stopil eksperimentalni kitarist Yonatan Gat, dobro znan tudi z naših radijskih valov. A tokrat je bilo v muziki slišati manj poudarka na Gatovih kitarah, veliko več pa na ritmiki. Gat je namreč nastopil z gostoma, ameriškima staroselcema, obenem pa je iz neznanih razlogov njegov napovedani trio nastopil brez basista. Obdali so ga torej standardna bobnarska baterija, za katero je sedel Max Almario, ter v ozadju pokončno posedena Strong Bear in Red Medicine, v tradicionalne noše opravljena potomca ameriških staroselcev, ki sta k skladbam prispevala zamaknjene napeve in repetitivne, enolične, a še kako močne ritme tradicionalnih indijanskih bobnov.

Gat je ameriške staroselce gostil že na albumu Universalists, a le na enem komadu, tokrat pa so bila omamna ritmiziranja bolj kot ne v ospredju celega nastopa. Tako je tudi kitarist omejil svoje pirotehnične vragolije in je le redko zasoliral v duhu surf ali psihedeličnega rocka, večino časa pa je igral preproste akordične rife, ki so le še stopnjevali občutek mogočnega topotanja. Tudi pri petju se je nekako zadrževal, konec koncev je bila večina komadov zaradi pomnoženih ritmov slišati kot del rituala, ki pa se po drugi strani spet ni razvil v polnosti; bend je namreč igral bolj kot ne standardno dolge skladbe, ne da bi jih na primer povezal v daljši lok. Če povlečemo črto: umanjkale so številne posebnosti v slogu igranja in delu z zvokom, ki krasijo Gatov izraz, po drugi strani pa smo slišali njegovo drugo plat, močneje naslonjeno na ritmiziranje oziroma poskus vpreganja le-tega v iskanje stanj zamaknjenosti, ki pa se ni docela izšel.

Stanje zamaknjenosti pa je brez trohice truda uspel doseči britanski kvartet Ill Considered, ki je v manjši dvorani nastopil po koncertu Yonatana Gata. Tudi ta zasedba je nastopila v drugačni zasedbi od napovedane, a je bil tokrat učinek te spremembe presenetljivo dober. Namesto dodatnega tolkalca smo namreč v zasedbi slišali električnega kitarista, ki je skupaj z basistom in bobnarjem pletel zgoščeno, a zračno podlago fantastičnemu saksofonu Idrisa Rahmana. Ta je iz svojega glasbila vlekel sila raznolike zvoke, od božajoče meditativnih do našpičenih, rezkih linij, ki jih je v sproščenem slogu dvigoval na svobodnjaške in spiritualne planjave. Bili smo priča popolnoma drugačni zvočni sliki, kot smo je vajeni z albumov, a to, kot smo brali, ni nič nenavadnega za bend, ki nikoli ne neha presenečati z vedno novimi ustvarjalnimi izbruhi in navdahnjenimi diskografskimi izdajami. Nekje na presečišču strunske zgoščenosti Dans Dans in sfumatozne melanholije benda Morphine. Izjemno!

Da navdušeni glasovi, ki jih vse večkrat slišimo o vzniku novih in novih mladih britanskih jazz bendov, niso od muh, pa je na samem začetku večera v Šiški potrdila trobentačica Laura Jurd s svojim kvartetom Dinosaur. Potrdila, že res, a bolj s svojim igranjem in elektronskimi intervencijami kot pa z vodenjem benda, ki žal ni pokazal potrebne kompaktnosti. V ospredju je bilo večinoma Laurino asketsko prepihovanje trobente in občasno procesiranje zvoka skozi sint ter razvejane in čvrste linije basistke Ruth Goller, ki jo je Druga godba v preteklosti že gostila, in sicer kot članico zasedbe Melt Yourself Down ter benda Rokie Traoré. Bobnar in klaviaturist sta občasno zazvenela, kot da ne razumeta, kaj se v skladbah dogaja, delovala sta nekako vsaksebi. A v najboljših momentih je bend zagrabil igrivost in šaljivost skladb, ki so s preprostimi melodijami mestoma spomnile na kake otroške pesmice, a so obenem jasno črpale tako iz elektronskega popa, novega vala pa tudi iz zgodnje britanske art rock scene. Dinosaur je bend, ki obeta, pogosto preseneti in navduši, a obenem bend, ki še išče svoj zven. No, ampak glede na mladost članov kvarteta, ne dvomimo, da bodo omenjene pomanjkljivosti s časom presegli …

Na samem začetku četrtkovega drugodbaškega koncertovanja pa smo v Štihovi dvorani slišali novo delo domače vokalne umetnice Irene Tomažin Zagoričnik. Pred maloštevilno, a toliko bolj pozorno publiko je Irena tokrat premierno izvedla projekt iT: Another Crying Game, nadaljevanje njenega odmevnega dela Crying Games, ki ga je leta 2012 prav tako predstavila v sklopu Druge godbe. Tokrat smo za spremembo slišali tapravo petje, vokalistka se je torej malone v celoti odrekla značilnemu pačenju glasu, mlaskanju, šumenju, krikom in podobnim artikulacijam. Namesto tega je v slovenščini in nato še v angleščini prepevala navidez preproste in večidel otožne pesmi.

Res, če bi kdo slišal le nekaj minut začetka uvodne pesmi, bi si rekel nekaj v slogu »še ena lepa, a žalostna slovenska pesem«, a bi se krepko uštel! Irena je nato kaj kmalu posegla po kasetnikih, v katere je vstavljala kasete, s katerih so se predvajali bodisi šumi, njeno nasneto petje ali nekaj, kar je bilo težko identificirati. Po navdihu je vstavila kaseto v kasetnik in ga nato denimo uporabila kot zvočilo, ko je odpirala in zapirala vratca in si s tem dajala ritem. Medtem je ves čas pela, a se tudi ustavljala, ponavljala fraze, sem ter tja izpustila kak drug zvok, kak začudeni oh, ali pa si kaj zamrmrala v brado. Ponavljanje in zankanje, vključno z mehanskimi napakami, ki so tako pogoste ob uporabi takšnih predvajalnikov, je vešče umestila v zvočno zgodbo, celo tako, da včasih poslušalec ni zares vedel, ali ponavljajoče se besede prihajajo iz njenih ust ali iz kasetarja. Pela je sebe in iz sebe, za sebe, a tudi za nas, ne da bi se zares menila za navzoče. Reproducirala se je v več različnih zvočnih podobah, nam dala misliti o izvirih zvoka, o izvajanju glasbe, skupnosti in še čem. Bil je to odličen uvod v raznolik in zvočno močen večer, katerega konceptualne iztočnice pa bi nemara lahko uporabili za kako drugo konferenco. Druga godba je pač vedno tudi druga zgodba!