BEN FROST, ONTERVJABBIT

BEN FROST, ONTERVJABBIT

Recenzija dogodka
18. 4. 2015 - 16.00

Kino Šiška, 17. 4. 2015
foto: Jože Svetičič

 

Vest o multidimenzionalnem soničnem izbruhu je na umirjen četrtkov večer v Kinu Šiška počasi polnila spodnjo dvorano in že nekaj čez deveto je zvok klepetave množice nenadno zamenjala monolitna sonična stena. V trenutku smo bili soočeni z neprizanesljivim napadom na čute, ki je že zaradi same glasnosti deloval kot izrazito fizično izkustvo. Z večplastno in navidez svobodno atonalnostjo sta zasavska nojzerja Ontervjabbit na popolnoma visceralni ravni v nas vzpostavila občutek ogroženosti. A ta je hitro zbledel in vseobsegajoči hrup je z zasedanjem relativno konstantne ravni zvočne agresije našo pozornost osredotočil na detajliranost prepletajočih se tekstur.

Kljub nepregledni strukturiranosti je zvok ohranjal enovitost, ki je skozi uravnoteženo progresijo in postopno stremenje k vedno očitnejšemu redu sčasoma rodila enostavne ritmične vzorce. Ti so ohranili dodobra vzpostavljeno univerzalnost, h kateri se je odločno nagibal celoten set, ki je z oblikovanjem razgibane sonične mase odseval odnos med mnoštvom in enostjo. Tudi zadržani osnutki melodij, ki so se skoraj neopazno prikradli v celoto so nato drugič prevladali in skupaj z mogočnimi basi tvorili nekakšen izmaličen zametek elektronske plesne glasbe. 

Morda eden najmočnejših trenutkov se je odvil, ko je že sicer gosto zvočno gmoto dopolnilo do neprepoznavnosti distorzirano kričanje vokalista, ki ga je bilo vsaj za trenutek dejansko moč slišati čez masiven hrup. Na drugi strani sliš(a)nega spektra je bilo zaključno poigravanje s tišino - drugim polom zvočnega izkustva. Set se je torej odlično znašel z ekstremnimi in elementarnimi pristopi ter se obenem ukvarjal z niansami zvoka, s čimer je kljub očitni kaotičnosti tvoril zaključeno celoto. 

Z jasnim stremenjem k univerzalnosti in tako vzpostavljeno, skoraj otipljivo sonično močjo, sta Ontervjabbit pustila nekoliko nehvaležno zapuščino. Ko je oder zasedel Ben Frost, se je namreč hitro zazdelo, da večinoma operira v dokaj ustaljenih okvirjih, zaradi katerih je njegov nastop na trenutke občutno izgubil na razgibanosti. Mestoma se je ukvarjal z zanimivimi manipulacijami zvoka ter vzpostavljal vztrajno repetitivne beate, katerim je nato ob bok postavil zadržane visoke tone in tako jukstapoziral nasprotna pola slišnega spektra. A v veliki večini se je zadrževal v sferi minimalistične, komajplesne elektronike, oplemenitene z distorziranimi klaviaturami, ki so v najboljšem primeru izpadle nekoliko retrofuturistično in v najslabšem primeru spominjale na upočasnjen EDM.

Frost je skozi set sledil nekoliko raztresenemu toku, ki je zaradi občasno odrezavih prehajanj med posameznimi temami hitro deloval nekam konfuzno. Druga polovica seta se je sicer morda bolj osredotočila na tok, a v grobem bi lahko rekli, da smo le v konkretno glasnejšem okolju poslušali prepoznavnejše dele njegovega zadnjega albuma. Tako se zdi, da je Ben Frost, sicer na Islandiji živeči Avstralec z dolgoletnimi izkušnjami na področju zvočne eksploracije, ki sodeluje s številnimi velikimi imeni elektronske glasbe ter se v različnih umetniških disciplinah aktivno samoaktualizira, tu v iskanju korelacije med plesno glasbo in noisom naletel na nekoliko nerodovitna tla. 

Zdi se, da je Frostova ustvarjalna pot prešla že toliko različnih stanj, da jih je praktično nemogoče združiti v formo seta, ne da bi ob tem prišlo do tako zvočne kot tudi konceptualne kakofonije. Morda je ravno to iskanje neke kompromisne srednje poti v močnem nasprotju z ekstremistično naravo tovrstne eksplorativne glasbe. Po drugi strani pa je skozi tej glasbi inherentno univerzalno optiko mogoče z zanimanjem opazovati vsakršno glasbeno formo, tudi njegove skromne, hladne in počasi nastajajoče zvočne pokrajine, ki naj bi z absolutno abstrahiranostjo težile k vzpostavljanju transcendentalnih psihofizičnih stanj in obenem usmerile zmedeno in polarizirano družbo. 

V vsakem primeru je četrtkov večer ponudil edinstveno doživetje ekstremnih glasbenih praks, ki so za seboj poleg piskanja v ušesih ter na novo doseženega kozmičnega stališča pustile tudi pravšnjo mero odprtih vprašanj.

 

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness