* foto: Tjaša Gnezda/FB

Stara mestna elektrarna, 4. 11. 2017

V soboto nas je s svojevrstno interpretacijo skladb z novega albuma Distracted z lahkoto navdušil pianist, skladatelj in producent Bowrain. Presenečeni pa nismo bili zgolj na strani poslušalcev, temveč je število nadebudnih gostov, ki so se nagnetli najprej pred vhodom, nato pa v dvorani Stare mestne elektrarne, presenetilo tudi samega Tineta Grgureviča Bowraina. Prostor, sicer zelo primeren za atmosfero Bowrainove glasbe, se je namreč izkazal za skoraj premajhnega za naraščajoče število fenov, ki jih je navdušil bodisi že s prvencem Far Out bodisi z novim zvočnim zapisom, objavljenim  v digitalni obliki teden pred tokratno predstavitvijo v živo. Kljub Bowrainovi multižanrski usmeritvi in neprestanim preizkušanjem njemu novih zvočnih meja se Distracted sicer ne ponuja kot izrazito progresiven zvočni zapis, vendar pa ob res lepih, še vedno pa tudi zanimivih aranžmajih težko ostanemo popolnoma ravnodušni – sploh pa v koncertnem kontekstu, ko se jih je lotil še bolj drzno in inovativno.

V večer nas je uvedel Tinetov prijatelj in tovariš s projekta Phila, portugalski kitarist in elektronski producent Pedro Lucas. Njegov solo performans na električni kitari nas je vodil od romantično-melanholičnih stanj zamaknjenosti do bolj razburkanih temperamentnih rifov, ki so na momente tudi ježili kožo posameznikov iz občinstva. V tej luči se podobno kot Bowrain tudi Lucas lovi med dihotomije nasprotujočih si polov, natančneje med umirjeno repeticijo in udarnejše hrupne zvočne naskoke, ki skrbijo za večjo dinamiko slušne izkušnje. Kljub Lucasovi zadržanosti in samokritiki med samim nastopom je bilo vsaj nam jasno, da se svojega inštrumenta dobrodošlo loteva tako skozi bolj konvencionalne načine igranja kitare - z ubiranjem akordov, kot smo tega vajeni pri klasičnih kitaristih, latino ritmih in folkovskih godbah, kot tudi skozi bolj eksperimentalne rockovske prijeme. Ne glede na pričakovanje nastopa Bowraina pa bil Lucasov nastop izredno dobrodošel doprinos v celotni scenosled večera.

Po daljšem odmoru zaradi logističnih težav z nepričakovano množico se je pred nami zglasila trojica mojstrov, ki so zaslužni za hvaljen dolgometražec Distracted. Poleg Grgureviča na klavirju in sintu sta za celotno zvočno podobo poskrbela še Robert Nitschke iz Nemčije z akustičnimi in električnimi bobni ter domači producent Mario Babojelić na kitarah in sintih, med koncertom pa je z govorjeno besedo in megafonom vpadal še dizajner in očitno tudi večstranski umetnik JAŠA. Čeprav album ob poznavanju konteksta nastajanka sam po sebi deluje kot zaokrožena celota in zmore prepričati pozornega poslušalca, pa se je tokratna predrugačena živa izvedba oziroma bolj rekonstrukcija skladb izkazala za prav tako dobro potezo.

Bowrain se je sicer že pred predstavitvijo za oddajo 100 decibelov izrekel o drugačni podobi skladb in tudi navrgel dvom o všečnosti pričakovanega koncerta. V skladbo A New Beginning nas je popeljal z daljšim uvodom zaznamovanim z raziskujočim igranjem neposredno na strune klavirja in ozvočeno leseno ohišje. Šele naknadno je prešel na črno-bele tipke in v hipnotično repetitivnost teme prve skladbe novega albuma, ki je nastala kot posledica avtorjevega raziskovanja kompozicijskega minimalizma. S ponavljajočimi se všečnimi melodijami je ustvarjal naelektreno ozračje, ki se je ob koncu skladbe razpočilo v glasnem odobravajočem aplavzu. Kljub temu da je bil to zgolj začetek, je omenjena izvedba predstavljala enega izmed vrhuncev večera, ki sta ga kasneje med koncertom presegli le še skladbi Time in Refugee, dve izstopajoči kompoziciji tudi že v kontekstu albuma. Time se s postopnim stopnjevanjem nasičenosti scenosleda ponuja kot spust v vedno globlje zavedanje časa in minevanja, ki je bilo v živi izvedbi s prodornejšo podporo bobnov in električne kitare še toliko bolj intenzivno. Za single Refugee pa se je na vokalu primarni trojici pridružila še pevka slovensko-švedskih korenin, Marina Martensson, ki je z izjemno tehniko in barvo glasu odlično prevzela del Bowrainove klavirske teme in ambientalno ekspresijo skladbe. 

Koncertna predstavitev dolgometražca Distracted je v osnovi ohranila pretežno nežno zasanjanost primarnih posnetkov s poudarkom na zapomnljivih klavirskih melodijah, vendar je ob živi izvedbi pridobila trši žmoht. Kot se je Tine sam pošalil (ali pa tudi ne), se je projekt Bowrain prelevil v skoraj rockovski bend. Elektronska podlaga je bila na račun živahnejših in izrazitejših indie-pop, indie-rock in trip-hop elementov pod vodstvom bobnov potisnjena bolj v ozadje. Omenjeni žanrski elementi so skupaj z električno kitaro večkrat sekali tišine oziroma premore in se prelevili v že kar hrupne razpaljotke. Slednje so se dobro vpele v samo glasbo, a so se ob tistih precej glasnejših momentih izkazale kot preambiciozne za zmogljivost koncertnega prostora. Da slednjemu očitno bolj ustrezajo solo akustične ali v splošnem bolj tihe izvedbe, se je ponovno izkazalo tudi ob koncu večera, ki ga je Tine intimno zaključil sam na klavirju. Razen opazke o nekaterih zvočnih preprekah se je tokratna Bowrainova koncertna izvedba pohvalno izkazala za še boljšo izkušnjo kot zgolj albumsko poslušanje doma.