Ches Smith & These Arches

Ches Smith & These Arches

Recenzija dogodka
Ches Smith & These Arches
17. 4. 2013 - 16.00

Klub Cankarjevega doma, 16. 4. 2013

 

Včeraj je v Klubu Cankarjevega doma na zadnjem letošnjem jazzovskem torku nastopil ameriški bobnar Ches Cmith, dobro znan iz kontekstov najrazličnejših godb. Z njim je bila že kar zvezdniška, četudi nekoliko nenavadna zasedba These Arches, v kateri igrajo še saksofonista Tim Berne in Tony Malaby, kitaristka Mary Halvorson in harmonikarka Andrea Parkins. Zasedba je, z eno novo skladbo, na koncertu predstavljala predvsem svoj novi album z naslovom Hammered, ki je letos izšel pri založbi Clean Feed. Glasba kvinteta se umešča v polje sodobnega jazzovskega ustvarjanja, ki je dojemljivo za različne primesi, idiome ali improvizirane odvode, premišljano vpete v sicer kompleksno strukturirane kompozicije. Vse te odtenke je natančno uho z nekaj prizanesljivosti, prav tako pa zadržki lahko prepoznavalo tudi na koncertu.

Zasedba je v dveh nizih pred žal premalo zainteresirano in temu primerno premalo številno publiko odigrala prgišče svojih kompleksnih kompozicij. Te so v živo še bolj očitno in odrezavo preskakovale med posameznimi bodisi komponiranimi bodisi improviziranimi deli, včasih z bolj, spet drugič z manj jasno dramaturgijo, vendar tako, da je bila njena arhitektonika nenehno vidna. These Arches namreč zastavijo neko strukturo, ki deluje skoraj kot tema, in jo nato razširijo v na videz poljubno število permutacij ali preslikav. Ta izhodišča so lahko tudi varljivo preprosta, sestavljena denimo iz zgolj dveh tonov, s katerima je Mary Halvorson v neki točki pravzparav subtilno implicirala en sam akord in čakala na znak Chesa Smitha, da se lahko izvedba (drugič, tretjič, petnajstič …) prelomi. Te točke preloma so ustvarjale osnovno strukturno ogrodje, katerega prožnost je bila na koncertu, za razliko od albuma, občasno tudi na meji razvlečenosti. 

Težko je reči, ali je bila to posledica očitne utrujenosti obeh saksofonistov ali inherentne arbitrarnosti samih kompozicij – ali pa je bila, nasprotno, utrujenost samo pretirana formalnost pod krinko skuliranosti? Resnično, koncert me je navdajal z izrazito mešanimi občutki, najverjetneje izhajajočimi iz napetosti med izrazito visokimi pričakovanji oziroma sijajnimi spontanimi nastavki in občasno brezciljnostjo izvedbe, ki pa se je v drugem nizu nekoliko popravila. Izrazita izrazna polifonija, ki ji je vsak od nastopajočih dodajal svoj odtenek, se je tako na trenutke zlivala v kakofonijo, katere učinkovitost je nihala od navdušujočega skupinskega improviziranja do rahlo smešnega razhajanja. Nemara zato, ker so bili številni prelomi, zasuki in preskoki včasih preveč kontrastni in očitni, četudi osrediščeni v neizčrpnem vokabularju Chesa Smitha. 

Zdelo se mi je, da je predvsem Mary Halvorson – ki smo jo pri nas v živo že večkrat doživeli kot navdušujočo stilistko – preveč sledila bobnarju, medtem ko je nekoliko zapostavljena Andrea Parkins hudomušno dekonstruirala poskuse celote, da se zlije v enotno govorico. Kljub raztegljivim pasažam skupinske improvizacije so bile zato najboljše domislice komaj opazne: denimo čutni akordi Mary Halvorson ali značilna melodika Tonyja Malabyja, obenem topla in izmuzljiva. Poleg seveda neverjetno natančnega srečanja vseh podivjanih zvočnih črepinj, ki so se v ključnem trenutku kot po ukazu ponovno sestavile, so se mi zdeli najbolj prepričljivi trenutki bolj osredotočene skupinske improvizacije, denimo pasaže bobnov in saksofonov v triu ali pa tiste, v katerih so se posamezne govorice nezaupljivo sestavljale v zvočne grozde. Pri teh je ključno vlogo odigrala prav Andrea Parkins, ki je z zankanji in učinkovitimi osciliranji med konsonanco in disonanco ustvarjala komaj opazne presežke. V tem smislu je bil izrazni horizont zasedbe These Arches nekoliko blizu nekaterim zasedbam Johna Hollenbecka, Stevea Lehmana ali Science Friction Tima Berna.

Koncert brez bisa se je primerno zaključil z izvedbo naslovne skladbe, ki je lepo povzela notranji nemir, izrazno surovost in čvrsto jazz-coreovsko ritmiko, s katerimi so improvizacijske in komorne prvine te avantgardne zasedbe povezane v prepoznavno celoto. In spet: posamezne pasaže so me navdušile, nisem se pa mogel znebiti občutka, da je vsakemu majhnemu koncu sledil nov pregib in nekoliko manj učinkovit, še manjši konec.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness