9. 11. 2013 – 16.15

Efterklang

Channel Zero, 7. 11. 2013

 

V četrtek je v Ljubljani nastopila zasedba Efterklang, po mnenju nekdanjega in bolj kot ne kratkotrajnega člana Petra Brodericka ena izmed najboljših sploh. V osnovi je Efterklang trio v Berlinu živečih danskih glasbenikov, po potrebi dopolnjen s sodelavci, kot so že omenjeni Peter Broderick, njegova sestra Heather Woods Broderick ali odlični nemški pianist Nils Frahm. K temu je na eni strani treba dodati še sodelovanja z večjimi orkestri in nastope v sydneyjski operni hiši, na drugi pa raziskovanja najdenih zvokov ali izraznih možnosti spontanih muziciranj, tesno vpetih v specifiko izbranega okolja. Oboje velja prav za zadnji, četrti album Piramida – zasnovan je bil znotraj arktičnega kroga, vanj so vpleteni konkretni zvoki različnih objektov od udarjanja po sodih do tekanja po pomolu, kar se je za koncertni album sprevrglo v bujno klasično orkestracijo. Tako bi bila pričakovanja ob vsakem nastopu verjetno visoka, razočaranja ob ljubljanskem in bržkone še katerem drugem koncertu pa – grenka.

Zasedba Efterklang goji svojevrsten izraz, zaznamovan s kristalno eteričnostjo, ki se – koncert je samo potrdil, kar je nakazal zadnji album – čedalje bolj umika v obvladljive razsežnosti forme popularne glasbe, zavite v tančice sanjave indie estetike. Tokrat je zasedba svoje osnovno jedro, ki ga sestavljajo vokal, basovska kitara in elektronika, razširila še s kitaristom, klaviaturistko oz. vokalistko in bobnarjem, sicer članom prifrknjene jazzovske zasedbe Elifantree, gostjo tudi našega jazzovskega festivala. Dobro uigrani sekstet je predstavil večino skladb zadnjega albuma in jim dodal še nekaj starejših, izbranih tako, da so se v glavnem dobro vklapljale v kontekst celote. Moja ušesa so sicer pogrešala še kakšno skladbo s prejšnjega albuma, katera druga so si mogoče zaželela slišati katero izmed izpuščenih z zadnjega. Po pričakovanju seveda nobena niso dobila poglobljene eteričnosti prvih dveh albumov, žal pa ni bilo slišati niti kakšnih drugih izvedbenih nadgradenj in presežkov.

No, možnosti za intimno ali kako drugače poglobljeno vzdušje je izničila že zgrešena izbira prizorišča, kar je v šali komentiral tudi pevec Casper Clausen, medtem ko je bila koncertna interpretacija očitno podvržena že omenjenemu jedrenju forme in želji po hitrejši zadovoljitvi plitkih strasti. Jasnost melanholičnih melodij, dovršena sopostavitev različnih matric in domišljeni strukturni pregibi so vsekakor poskrbeli za nadpovprečen koncert, vendar nič več kot to – koncert je bil boljši od povprečja, ni pa dosegel meril, ki si jih je zasedba Efterklang postavila z individualizirano kombinacijo zvočne ambicioznosti in izrazne pristnosti.  

Tako je nabito polni Channel Zero rajal ob bolj ali manj dobrih približkih studijskih različic in spremljal svoje najbolj priljubljene napeve. Seveda je bil celoten koncert izveden spretno in profesionalno; prepletanja večkrat falsetnih glasov so bila čisto lepa ¬– čeprav enolična, tekstura celote je bila premišljeno ornamentirana z izmenjujočimi se zvočnimi motivi – čeprav jim je manjkala finesa, celo prehodi med posameznimi skladbami so bili osmišljeni z občutkom, ki jih je uspel povzdigniti skoraj do samostojnih enot – čeprav so se te občasno razvodenele v pretežno rockovsko mlačnost. A vse to je bilo še zmeraj le aluzija na ideale, ki jih je Efterklang v preteklosti že dosegla. Bilo je vse premalo zvočnega kontrastiranja, ki je s posnetimi zvoki sledilo organskim zvenom albuma, namesto da bi jih nadomestilo z razpoložljivimi sredstvi, s čimer je bil pomen najdenih zvokov seveda povsem vulgariziran. Približevanje popularni formi je zasedbi nemara še predobro uspelo. 

Tako si bom koncert zapomnil predvsem po pevčevi topli karizmatičnosti in proti pričakovanjem odlični zvočni sliki, hvaležen, da je v mojih ušesih prebudil spomin na tisto, kar je pri Efterklang res dobro. Pa četudi je bilo na samem koncertu odsotno.

 

Avtorji del
Kraj dogajanja

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.