Fleet Foxes

Fleet Foxes

Oddaja
15. 11. 2011 - 17.00

Vedno je lepo oditi na izlet v bližnji Zagreb. Sploh, če v Ljubljani vlada koncertna suša, v hrvaški prestolnici pa nastopajo prvaki sodobnega folk rocka Fleet Foxes. Prištejmo še organiziran prevoz s strani nadebudnih Ride With Me, ki za razliko od bolj znanega slovenskega ponudnika podobnih storitev obiskujejo koncerte izvajalcev, ki niso potonili v pozabo na zaključku prejšnjega tisočletja, in kakršnokoli cincanje bi bilo že na meji vulgarnega.

Že takoj na začetku večera smo bili deležni izjemno prijetnega presenečenja, saj organizatorji koncerta niso nič kaj preveč oglaševali dejstva, da bo publiko ogrevala fenomenalna kantavtorica Alela Diane, ki Fleet Foxes sicer spremlja na celotni turneji. Kalifornijčanka je svojo tretjo ploščo, ki je izšla spomladi, za spremembo posnela s spremljevalnim bandom. Del te zasedbe, ki sliši na ime Wild Divine, ji je družbo delal tudi na odru, zanimivo pa je, da je v bistvu šlo kar za Alelinega očeta in moža. V suverenem, a relativno rezerviranem setu, ki ga je publika sprejela zelo pozitivno, sta se na odru pojavila še Skyler in Joshua iz Fleet Foxes, ki sta pomagala za bobni in pedal steelom. In ravno ob omembi pedal steel kitare že lahko sklepate, da se je Alela Diane v zadnjem času deloma oddaljila od svojih freakfolkovskih korenin, ki so ji na začetku kariere prislužile nemalo primerjav z Joanno Newsom, in se potopila v bolj alter-country vode. Pa nič ne de, saj so njene pesmi še vedno zanimive, besedilno močne in prijetno zaprašene s puščavskim peskom, najbolj pa seveda prepriča s svojim vokalom, ki je tudi v živo topel, značilen in ravno prav razpet med zemljo in nebom.

Fleet Foxes so zdaj, po več kot treh letih rednih turnej, seveda že prekaljeni koncertni mački. Samo v sklopu promocijskih koncertov za zadnjo ploščo so bili v obdobju šestih mesecev na stari celini kar trikrat. Trenutno nastopajo kot sekstet, v isti zasedbi, ki je posnela Helplessness Blues. Med vsemi mogoče velja posebej izpostaviti multinštrumentalista Morgana Hendersona, ki že tako polnemu zvoku zasedbe dodaja še dodatne sloje, hkrati pa pogosto izrablja iztočnice za razne improvizacijske in razgrajaške vložke, h katerim potegne tudi ostale člane. Za te pa tako ali tako vemo, da so s svojim večglasnim petjem in pretanjenim muziciranjem zmožni čarovnije.

Mladeniči s severozahoda ZDA so bili na odru le uro in pol, a vseeno odigrali kar 18 pesmi, če se nisem uštel pri računanju. Slišali smo veliko večino najnovejše plate in vse izmed bolj priljubljenih starejših skladb. Inštrumentalno je vse teklo po načrtu, vokalne harmonije so bile po pričakovanju tudi v živo odlične, komunikacija s publiko pa zadržana, a spontana in pristna. Vrhunec večera je bil medley pesmi The Shrine/An Argument in Blue Spotted Tail. Prva je s svojimi crescendi, pri katerih je frontman Robin Pecknold perfektno ilustriral žlahtnost svojega vokala, v živo delovala še bolj epsko kot na plošči, druga pa je s svojo umirjenostjo, krhkostjo, preprostostjo in otožnostjo delovala kot idealna stilska antiteza.

In čeravno je bila publika med živahnejšimi pesmimi, med katerimi sta največji vtis napravili himnični Mykonos in Your Protector, upravičeno precej dejavna, je na določenih mestih, tistih, ki so zahtevala več koncentracije in zbranega poslušanja, izpadla bolj kot ne moteča. Vseeno pa to ni ključno vplivalo na zelo prijeten večer, preživet v družbi enega najboljših live bandov v tem trenutku.

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.