FRACTURE MECHANICS

FRACTURE MECHANICS

Recenzija dogodka
15. 10. 2014 - 16.00

Menza pri koritu, 14. 10. 2014

 

Prostorski aranžma koncertov v Menzi pri koritu je zadnje čase kar često urejen mimo običajnega odra, ki se namesto tega raje provizorično nastavi v kotu na drugi strani kluba. S tem se verjetno nagovarja dispariteto med velikostjo kluba ter številčnostjo nekaterih publik, ki pa so posledično deležne še neprimerno bolj intimnega stika z glasbeniki. To razmerje se jasno vzpostavlja tudi v nasprotni smeri in odrski ex catedra nagovor muzičistov je tu nadomeščen z zelo direktnim soočenjem s poslušalci, katerih čuječnost je v takšni konstelaciji še nekoliko bolj umeščena v samo porajanje muzike. Na včerajšnjem nastopu kolektiva Fracture Mechanics je to razmerje še dodatno amplificirala postavitev, po kateri so bili štirje glasbeniki v krogu razpostavljeni okoli kopice stolov, ki so bili namenjeni slušateljem. Ti smo bili tako rekoč ujeti v zvoku in vsaj navidezno tudi pod panoptičnim nadzorom njegovih ustvarjalcev, ki so včeraj tam ustvarjali nenavadno intenzivno, pa vendar zelo delikatno zvočno tvarino.

Kolektiv Fracture Mechanics sestavljajo bas-klarinetist Lucio Capece, bobnar Burkhard Beins, klarinetist Paul Vogel ter pihalec Martin Küchen. Prvi trije so bili pri nas v glavnem šele prvič ali drugič, so pa sicer vsi trije zelo prezentne figure lokalnih – nemških ter irskih – ter mednarodnih scen svobodne in raziskujoče glasbe. Tudi Martin Küchen je včeraj prvič muziciral na naših tleh ... v tem mesecu ..., sicer pa to jesen - dokaj naključno - na naših odrih gostuje kar štirikrat. Pred mesecem dni smo ga z All Included slišali v dokaj konvencionalni maniri ognjenih jazz muzik, od katerih je bila včerajšnja godba na moč različna. Tonalnosti se je dotaknila bolj za odtenek, tu in tam pač, prav tako je izostajal nek razpoznaven ritem, vseeno pa se lahko po dinamičnosti toka in gostoti glasbenih situacij tudi ta nastop kategorizira kot hudo ognjevit.

Ta ognjevitost je deloma funkcionirala prav prek svojega nasprotja, prek zelo tihe in nežne narave muzike, ki je bila sicer minimalistična, a je ravno kot taka silila pozornost, da se steguje proti njej in s tem srfa po timbralnih strukturah njenih zvočnih kompozitov. Te so Fracture Mechanics ustvarjali z eksplicitno izraženo zadržanostjo do nereflektirane intuicije, kar je sicer zelo abstraktna pozicija, ki pa se ji je lahko – vsaj intuitivno – nekako sledilo v previdnosti, s katero so modulirali finese zvoka svojih inštrumentov. Še najbližje neki regularni rabi le-teh je prišel Küchen, ki je – sicer opremljen z nekaj elektronskimi prčkarijami - v glavnem rokoval z udušenim, a še vedno prepoznavnim tenorskim saksofonom. Precej drugače se je Lucio Capece lotil svojega malega sopranskega saksofona predvsem kot naprave, ki se na pihanje odziva z mikrotresljaji zraka, in s tem v mislih iz saksofona sestavljal nekakšne mehanične sisteme, v katerih se zvok le še blago, predvsem pa težko nadzorljivo odziva na vhodni input pihalca. S sorodnim odnosom je Burkhard Beins pristopil k bobnu, katerega zvočni doprinos opne si često lahko bolj slutil kot slišal, saj je okoli nje šaril z električnimi vžigalniki in kopico drugih – prilično zvočiteljskih - objektov.

Četrtega akterja je bilo s pozicije slušatelja mogoče videti le stežka, saj je kot močna komponenta koncerta figurirala tudi dotrajanost Menzinih stolov. Vsak premik na njih je namreč povzročil blago škripanje utrujene plastike, ki pa je vendarle precej surovo zarezala v prav nič arbitrarno sestavljen nastop, in oziranje naokoli je bilo torej znatno oteženo. Še več, vsaj vaš recenzent se je tu in tam tekom presedanja na stolu ujel v neugodne situacije, ko je vedel, da bo premik v neko – udobnejšo – pozicijo sedenja pregroba zvočna intervencija in je potem pač obsedel ujet v krču nekje na pol poti giba. Ravno odnos, ki se nemara zrcali v tej delikatni zvočno-prostorski konstelaciji, morda najbolje govori o včerajšnjem nastopu. Vzpostavila se je namreč prava obredna atmosfera, tekom katere se je povsem izvenrutinsko umirjena in zamaknjena – sicer pa kanec maloštevilna – publika pustila voditi po ozemlju, ki je sproti nastajalo in se tudi sproti razpletalo.

Magija je bila v tem, da so vsi štirje muzičisti očitno vseeno sledili sorodnemu, čeravno neobstoječemu zemljevidu.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

js sm pa postal izjemen fen škripljanja stolov v menzi ob priložnostih tihih koncerov. Brez Ikeinih 5eurskih stolov impro v Menzi ne bi bil impro v Menzi :) predstavljaj si se pol šele v galeriji kapelica na razmajanem parketu... wandelweiser style. kap? ;)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness