George Clinton na Pivu in cvetju

George Clinton na Pivu in cvetju

Recenzija dogodka
21. 7. 2014 - 16.00

Laško, 19. 7. 2014

 

Ko sem se v nedeljo med tretjo in četrto vozil domov po ovinkih stare ceste iz Laškega proti Ljubljani, sem premišljeval, kako naj pišem o pravkar doživetem, intenzivnem koncertu Georgea Clintona in njegove tolpe Parliament Funkadelic, da v tekstu ne bi uporabil preveč superlativov in da recenzija ne bi zvenela kot pristranski, navdušeni hvalospev ter da bi tekst imel zaželeno publicistično distanco. Pragmatično sem sklenil, da preprosto ne vem, če mi bo uspelo, a da se bom vseeno vestno potrudil, in sem na predvajalniku pritisnil na zlato P. Funk (Wants To Get Funked Up), odprl okno in si prižgal čik, kar v avtu naredim enkrat na deset let.

Vedel sem, da bo koncert Georgea Clintona dober. Kakšen naj bi bil sicer nastop umetnika, ki je spremenil popularno godbo in je z Jamesom Brownom in Slyjem Stoneom član svete trojice Funka, glasbena avtoriteta, ki ima v sredincu leve roke več funka, kot ga premore Evropa. Po drugi strani so visela vprašanja: kakšen je spremljevalni bend, ali so lahko na nivoju neuničljivih hitov, ki jih je George posnel z glasbeniki, ki veljajo za špico glasbene umetnosti, ali ima George pri svojih rosnih triinsedemdesetih energijo in voljo, da žura od polnoči naprej, kakšen bo izbor pesmi, ali bo njihov funk imel psihadelični naboj in tripoiden zvok, ki so ga živeli in ustvarjali od konca šestdesetih do začetka osemdesetih, in še nekaj drugih malenkosti ...

Vse te skepse so George in njegova osemnajstčlanska zasedba v dvournem nastopu zdrobili in še več - svojo glasbeno predstavo so popeljali na nivo, ki ga v živi izvedbi funk benda, pravzaprav kateregakoli tipa benda, do tega večera zelo verjetno nisem videl. Bili so mehki, bili so trdi, bili so počasni in hitri, bili so zabavljaški in seksi, bili so smešni in resno odštekani, bili so razgrajaški in bili so poduhovljeni. Bili so zemeljski in bili so kozmični. Izbor pesmi je bil zimzelen, toda ni bil nastop glasbenika, ki se zanaša na staro slavo. Nekih tisoč obiskovalcev na travnatem koncertnem prizorišču, ki ima kapaciteto za približno sedemkrat več ljudi, kaže, da je Clintonova legenda v Sloveniji slabo poznana. Clinton je ponudil koncert glasbenika, ki z zrelim znanjem in veščino na polno živi ljubezen in strast do glasbe. V razkošnem, svobodno in inteligentno zastavljenem šovu George pušča zelo veliko prostora glasbenikom, da se predstavijo, razživijo in izživijo. Viškov je bilo zelo veliko. Že pri uvodni I‘ll Bet You so zadeli žlahtni kitarski zvok in enkratni počasni funk rock ritem, ob katerem so na oder zibajoče prišli George in pevci. V prvi tretjini koncerta so največ pozornosti grabili gospelovsko zloženi ženski in moški vokali z značilno medigro altov in baritonov z vmesnimi vpadi basov. V reviji prožnih telesnih gibov mladih in starejših glasbenikov, zanimivih obrazov in izvrstnih muzikantov, z redno rotacijo ritem sekcije, ki je opremljena z dvema basistoma in dvema bobnarjema, ki se neopazno menjujejo glede na afiniteto do posamezne pesem, je George šel skozi pomembnejše točke bogate dediščine, ki jih je zdaj združeval v simpatične zloženke, drugič pa jim je dajal vitalne in nove razsežnosti. One Nation Under A Groove se je začela kot svojevrstna acapella, prešla je v blues, nadaljevala se je v počasnem funku in se je po nekih dvajsetih minutah ekstaze končala v ognjemetu progresivnega kitarskega funk rocka. P Funk je bila strašno gumijasta in slastno hip hopovsko elastična, Atomic Dog se je iz sintetizatorskega elektro funka transformirala v organski proto punk funk, ob vesoljskem kitarskem solu Michaela "Kidd Funkadelic" Hamptona v skladbi Maggot Brain pa bi se Prince in David Gilmour kar zjokala od sreče. Ko je delovalo, da so izstrelili naboje, je sam George Clinton v zaključni točki popeljal bend v zadnji tour de force.

Dr. Funkenstein je opravil svoje poslanstvo. Duše, ki so se zbrale v soboto pod odrom Zlatorog na Pivu in cvetju, so se pod noro živim P. funk gruvom združile v eno bitje in so se (vsaj za eno noč) dvignile na višjo raven zavesti. Težko, da bi lahko bilo bolje. Laško je bilo osvobojeno.

Zdaj pa hočem Georgea Clintona za predsednika Zemlje!

 

foto: Mediaspeed

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

phunk, yea!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness