* foto: Aleš Rosa/Kino Šiška

Kino Šiška, Ljubljana, 7. 12. 2017

V četrtek sta v Ljubljani prvič nastopila islandska veterana elektronskih žanrov, Daníel Ágúst Haraldsson in Birgir Þórarinsson, znana tudi kot motor kolektiva GusGus. Ime GusGus se nanaša na odlomek nemškega filma Angst essen Seele auf iz sedemdesetih let, v katerem se ženski lik med pripravo kuskusa za svojega ljubimca nerodno izrazi in tako zdrsne v seksualno insinuacijo. Tudi zato so bile opolzko nagonske, čutne sugestije nastopa v Katedrali Kina Šiška nekaj, kar smo pričakovali.

Pastoralen obred dveh techno fotrov, ki sta s svojim queerovskim nastopaštvom delovala odpuljeno še za mularijo, je že iz prve štartal v peresno lahkem tonu. Birgir, oblečen v žensko tuniko, pajkice in obut v čevlje z visoko peto, je izza svojega kontrolnega omizja, morda v neki tihi navezavi na omenjen lik in kuskus, vrh synthovske atmosferske podlage v stilu počasnejše Caribean Blue irske pevke Enye sprožal dvigajoče se arpegije. Pred pult je nato odet v črno-rumeno, močeradasto strupeno pižamo stopil pevec Daniel in z novim komadom Featherlight s prihajajoče desete plošče občinstvo popeljal v uvodno evforijo. Zmes utripajočih luči in kung fu shadow boxinga s strani odpuljenega islandskega pevca je v konstantnem 4 x 4 ritmu v dvorani povzročila trans akcijskega trilerja v lebdeči spalnici.

Kinetična energija oziroma brušenje pet plešočih v skoraj polni Katedrali se tudi v nadaljevanju ni ustavilo. Propulzivno zvočno valovanje se je nadaljevalo s komadom Crossfade z dvojčevega zadnjega albuma Mexico iz leta 2014. V call and response prepletu vokalnih fraz skozi svojevrsten enoosebni duet samplov in vokaliziranja je prišlo do skoraj kakofoničnega spajanja vokalov na humoren in obenem srhljiv način. Za artikulacijo svojih vokalov je Daniel dodajal razne efekte, Birgir pa je pletel elektronska sozvočja in skrbel za vajb razgibanih bokov.

V bogatem žanrskem spektru dobrih dveh desetletij neustavljivega kolektiva, ki je skozi čas izpilil svojo zvočno podobo in doživel nemalo sprememb, smo med drugim slišali precej predrugačeno verzijo pesmi Believe z zgodnjega albuma Polydistortion, ki je v svojem času GusGus vzpostavil kot akterja na prizorišču elektronskih muzik. Ob osebno-izpovednih verzih, kot je denimo »I’m no Jesus but I’m close to him«, se je za trenutek zdelo, kot bi pastoralnost Nicka Cavea spojil z downtempom britanske zasedbe Faithless. Nato pa smo zaslišali še en zgodnji komad David, ki je s synthovskimi brassi in močno izrazitimi repetitivnimi riff motivi v stilu Ghostbustersov povlekel v synthpop osemdesetih, z morda ščepcem milenijskega house twista. V precejšnjem zasuku iz sprva vulkanskih zvočnih erupcij, sta za tem prešaltala v malenkost modernejšo, ledeno hladno evropop elektronsko balado Over.

Morda je šlo za eno izmed bolj dodelanih DJ seans, podkrepljeno z vokalnim performansom sedaj dvojca GusGus, a v doživetju tokratnega nastopa ni bilo čutiti pomanjkanja dodatnih glasbenikov na odru. Potovanje po multiverzumu različnih ritmov, s katerimi sta utečena veterana zbrane na videz lahkotno vodila v ples in ekstazo uma, je pričalo o naboju ustvarjanja dveh desetletij. Setlista bolj znanih GusGus komadov iz preteklosti pa tokrat ni odkrila tančice, ki še vedno skriva najnovejšo produkcijo dvojca. V pričakovanju nove plate, ki je v tem trenutku verjetno že tik pred izdajo, so namreč novi bombončki - z izjemo komada Featherlight - ostali še zakriti. Kam se bo tandem dveh ustanovnih članov premikal v prihodnosti, zaenkrat torej ostaja neznanka, a pričakovati bi bilo, da si lahko obetamo še nekaj več popovske senzibilnosti.