* foto: Aleš Rosa

Kino Šiška​, 11. 4. 2018

Izvoz islandske alternativne glasbene scene ni nič novega. Tipične atmosferične zvočnosti, hladni aranžmaji in prijetne melodije bodo vedno delovali kot glasbena podlaga tej pravljični deželi. Ljubiteljem takšne glasbe pa običajno tudi ni težko nameniti kakega cekina, da bi se vsaj za dobro uro koncerta lahko v glavi prestavili nekam drugam. Prav takšno potovanje je bilo pričakovati na večernem koncertu islandskega slavčka Högnija Egilssona, ki zna kot vokalist in glasbenik ustvariti res ledeno pop sozvočje. Vendar se tu poslušalci lahko vprašamo: ali je Högni udaril v tipičnost islandskega glasbenega foha? Ali je njegov edinstven nastop zameglil kliše islandske atmosferične glasbe? Več v nadaljevanju recenzije ...

Za primerno uverturo v ledeno vzdušje večernega koncerta smo bili priča domačemu dvojcu II / III. Dvojec sestavljata producent Tine Vrabič alias Nitz in harfistka Urška Preis aka rouge-ah. Njuno unikatno mešanico atmosferične elektronike in prijetnih harfističnih izsekov smo pred kratkim slišali tudi v sklopu RŠ Afterpartijev, ko sta nam ponudila res zasanjan repertoar. In takšna zasanjanost je pogumno vela tudi tokrat z odra Komune. Cinematično sliko sta začela graditi z atmosferičnim dromljanjem sintetičnih podlag in manipulacijami tonov harfe, takšna podoba pa se nato pod prsti II / III konstanto spreminja, čeprav se premiki dogajajo z res počasnim tempom.

Vendar bi lahko dejali, da je prav to čar ambientalne glasbe dua II / III, saj nam vsega ne ponudita že v prvi sekundi, temveč si vzameta čas, da se podlage počasi razvijajo. A elektronski ambienti na trenutke morda zazvenijo preveč sintetično in delujejo v nasprotju z organsko teksturo procesirane harfe in hladnega atmosferičnega ozadja, ki je ta večer skoraj naslikalo deželo, iz katere prihaja Högni. Tokratni nastop dua II / III je deloval veliko bolje kot njun pred časom recenzirani nastop pred Pritličjem. Slišati njun nastop na boljšem ozvočenju, v zamegljeni dvorani, z manj motečega faktorja poletnih turistov je res drugačna izkušnja, predvsem zasanjano prijetna.

Megleni dim, ki je bil prisoten že od vstopa v Komuno, je vztrajal tudi ob pričetku glavnega nastopa. Z odra je bilo slišati nežne tone električne kitare, ki se ji je po nekaj trenutkih priključil karakteristični vokal našega tokratnega islandskega gosta. Uvodna balada Parallel in baročno popasti Komdu Með sta delovala čustveno nabito, a vendarle nista držala predvidene atmosferične linije večera. In tudi z nadaljnjimi skladbami se je izkazalo, da smo se s Högnijem premaknili v drugačne glasbene vode. Ne le, da so bile krajše skladbe iz njegove diskografije razvlečene v skorajšnje jame, k "čudaškosti" nastopa je pripomogel tudi edinstveni performans islandskega pevca.

Dejali bi lahko, da je Högni kot tisti tip, ki v klubu pleše prepočasi, vas nato povabi k sebi domov in vam cel večer poje izvirne romantične serenade. Vam pa ne preostane drugega, kot z izpraznjenim kozarcem in neprijetnim občutkom sedeti in zreti naokoli. Pa vendar je bil dramatičen, čudaški nastop Islandca prav kul ... Ko je Högni stopil z odra in brez mikrofona izlil svoja čustva med občinstvo, se je utrnila misel: "Heh, model je kr car. Všeč mi je!"

Morda Högnijev nastop s tehničnega vidika ni bil najboljši. Kitara je na trenutke udarila ven in zmotila umirjene atmosferične podlage. Energije v prvi polovici koncerta sicer gladko ni bilo občutiti, vsaj dokler se edinstvena dramaturgija še ni zares razvila. Ob zaključni skladbi, jazz standardu Lush Life, pa se nam je vendarle porodil občutek, ki je lepo zajel tokratni nastop: od lackluster do povsem edinstveno simpatičnega.