JAZZ CERKNO 2018

Recenzija dogodka

*foto: Tomi Peternelj
Star plac, Cerkno, 17. - 19. 5. 2018

 

Spektakularen dogodek – na sedaj že tradicionalno kreativni destinaciji Cerkno, ob vznožju hribov, – se je ponovno izkazal kot eden najbolj prijetnih in učinkovito organiziranih festivalov pri nas. Dogodek s kozmopolitsko usmeritvijo, ki se je iztekel že triindvajsetič, predstavlja pomembno institucijo ohranjanja in prenašanja jazzovske dediščine v prihodnost. A ne le to. Predstavlja tudi širjenje in izmenjave med različnimi jazzovskimi kulturami, preseganje meja jazza samega, ne nazadnje pa tudi kolektivno druženje med muzičarji in obiskovalci. Festival se je tudi letos predstavil z mednarodnim naborom raznolikih glasbenih mojstrov ter množico spremljevalnih dogodkov. Med slednjimi sta se znašli dve glasbeni delavnici z Boštjanom Gombačem in Drejem Hočevarjem, fotografsko izobraževanje z Žigo Koritnikom, okrogla miza Participacija v godbah, zvočni safari z Boštjanom Perovškom ter stimulativna delavnica Divja hrana v času jazza, ki jo vsako leto vodi Dario Cortese in na kateri ni manjkalo zavesti o okoliških zeliščih in tradicionalnih knapovskih napitkih.

Stimulativen in običajno hudomušen pa je bil tudi vsak uvodnik Daria pred festivalskimi koncerti, začenši že s prvim večerom, ko je v uvodu predstavil splošno festivalsko dogajanje in na oder povabil avstrijski kolektiv Orchester 33 1/3. Tega smo nedavno predstavili v naših DJ Grafitih, a naj opomnimo, da gre za eno močneje svojevrstnih, člansko fleksibilnih glasbenih navez z več kot dvajsetletnim stažem izvirnega ustvarjanja, ki staplja ali lovi ravnotežje med sodobno elektro-akustično improvizacijo in večjo orkestrsko avant-jazz skupnostjo. Pod umetniškim vodstvom enega izmed ustanoviteljev kolektiva Christofa Kurzmanna je zasedba plula med daljšimi ambientalnimi odseki, glitchi in bolj živahnimi rockovskimi sestavinami. Umanjkala ni niti prepoznavna skladba Rhythm Device, ki razvija vse omenjene zvočne stilistike. Med elektronsko manipulacijo in ostale inštrumentalije sta se prijetno vpeli še dve slovenski gostji, ki ju je orkester povabil na predlog vodstva festivala, violinistka Ana Kravanja in vokalistka Irena Tomažin. Tomažin je skupaj s Kurzmannom v slovensko-španski jezikovni izmenjavi odpela prirejeno različico ljudske Adonde vas la mi morena – v slovenščini Na oknu glej obrazek bled –, ki se je izkazala za enega bolj izjemnih in presenetljivih trenutkov večera.

Na rockovsko umeščenost zasedbe Orchester 33 1/3 so se lepo navezali zadnji nastopajoči prvega večera, Franz Kafka Ensemble, ki so to komponento pravzaprav nadgradili. Multigeneracijski kolektiv hrvaških glasbenikov je predstavil eno najbolj plesnih točk letošnjega festivala, s poudarkom na brass sekciji so ustvarili pravcato karnevalsko vzdušje. Med nastopa zasedb Orchester 33 1/3 in Franz Kafka Ensemble pa so organizatorji umestili Cene Resnik Free Stellar Trio, v katerem poleg domačega saksofonista igrata še bobnar in tolkalec Marko Lasič in izredno dejavni italijanski pianist Giorgio Pacorig, kot posebni gost pa se jim je pridružil še znani trobentač Rob Mazurek. Po poteh improvizirane godbe je četverica ustvarjala izjemne spontane sinergije, ki jih je pestrila Mazurekova nabritost, denimo njegovo dušenje zvoka trobente z jabolkom. Jabolko si je med koncertom seveda tudi privoščil. Izpostaviti gre tudi Lasičevo cirkusantsko ubranost, s čimer imamo v mislih tako njegovo natančnost kot smisel za uporabo nenavadnih tolkalskih pripomočkov.

Na drugi festivalski dan smo se predali prazničnim momentom na razstavi prereza 40-letnega glasbenega udejstvovanja Zlatka Kaučiča, ki zajema vsaj fotografije, kritiške in druge tekste iz domačih logov ali tujine ter njegove številne diskografske izdaje. Na tiskovni konferenci smo se zabavali ali se čudili ob anekdotah iz Kaučičevega življenja, ki so segale vse od domačega neodobravanja njegovega navdušenja za bobne, do migriranja v tujino ter opravljanja interesantnih, včasih tudi zakonsko vprašljivih del za preživetje. Ves ta čas je Kaučič seveda kalil svojo bobnarsko spretnost, ki jo je ob povratku v Slovenijo prenesel na svoje sedaj že številne vajence, na letošnjem Jazzu Cerkno pa je to spretnost ponovno prikazal ob otvoritvi glavnega odra petkovega dne. Oder si je delil s starosto britanske in evropske freejazzovske scene – pihalcem Evanom Parkerjem –, priznano kontrabasistko Joëlle Léandre ter pianistom Agustíjem Fernándezom. Skupaj so se podali med nepredvidljiva tiha, čutna, pa tudi bolj impulzivna zvočna polja, pri čemer so naša ušesa – pa tudi oči – sledila vsem niansam in poudarkom. Morda je pogled zaradi jubileja in predhodno slišanih anekdot za odtenek močneje uhajal proti Kaučiču, k njegovi lahkotnosti igranja in nagajivemu izboru materialov, med katerim so se znašle tudi denimo pločevinke za pivo ... S takšnim načinom skuša Kaučič glasbeno zahtevno improvizirano zvočenje na lahkoten način približati vsakomur, pa tudi pokazati na možno izrabo vseh možnih rekvizitov v vsakem momentu.

Petkova časovnica je bila zaradi odpovedanega leta in kupa drugih preglavic, ki jih je doživela Satoko Fuji z zasedbo Kaze, premešana in tako so Kaze nastopili v drugem od treh koncertnih terminov, za Kaučičevim kvartetom. Francosko-japonsko zasedbo pod vodstvom vihrave pianistke sestavljajo še dva trobentača in bobnar, ki so tokrat na odru kljub utrujenosti po potovanju, ki ga je po prvem, večjem delu, navihano opisala Satoko, brezhibno predstavili material z najnovejše plošče. Gre za mešanico komponirane in improvizirane glasbe, ki ob karakternih solističnih delih naplavi napete dialoge.

Petkovo koncertno dogajanje je zaključil Rob Mazurek, že star znanec jazzovskega festivalskega šotora v Cerknem, z zasedbo Chicago/London Underground. Londonska edicija čikaškega podtalja, sicer formata, ki ga Mazurek upogiba in prilagaja že več kot dvajset let, je tokrat zajela povsem proste improvizacije v zasedbi Chada Taylorja, Alexandra Hawkinsa in Johna Edwardsa. Kot gost se je četverici za spektakularen konec pridružil še legendarni Evan Parker, ki smo ga v drugačni ediciji lahko poslušali tudi že na prvem koncertu večera.

Bučni aplavzi – včasih že kar med igranjem glasbenikov – in pogosti participatorni medklici publike so gotovo domači vsem lokalnim ljubiteljem kreativne jazzovske godbe. Malo čez sobotno poldne so se v prijetnem ambientu bara Gabrijel zbrali primorski saksofonist Boštjan Simon, sodelavec kluba Metulj iz Bistrice ob Sotli in še veliko več - Mitja Hlupič, ter tri staroste domače glasbene scene – Miha Zadnikar, Ičo Vidmar in v moderatorski vlogi Igor Bašin Bigor. Prevpraševali so ravno različne načine, na katere lahko potrošniki glasbe sodelujejo v ustvarjanju glasbe oziroma glasbene scene. Za tiste, željne natančnega vpogleda v uvide te plodovite debate, bomo na spletu objavili tudi povezavo do posnetka celotnega pogovora.

Prej omenjeno vodjo zasedbe Kaze – Satoko Fuji v solistični izvedbi – smo na zadnji festivalski dan slišali prvič na naših tleh; v popoldanskem terminu – v zgornjih nadstropjih muzeja oziroma v glasbeni šoli. Tokrat opazno spočita 60-letnica je v krajšem, polurnem nastopu še enkrat izkazala virtuozno sposobnost skakanja iz nežnejših v bolj podivjane zvočne figure, s katerimi so se elementi sodobne klasične glasbe prelivali v tiste iz spektra prosto improviziranih muzik.

V večerne užitke nas je ob vzdržljivem, toplem vremenu uvedel nastop saksofonista Igorja Lumperta in njegove fluidne ameriške zasedbe Innertextures. Zasedba je bila skoraj identična lanskoletnemu nastopu na Jazz Festivalu Ljubljana, le bobne je tokrat prevzel Jason Nazary. Še enkrat so pokazali, da Lumpertova razširjena družina ostaja zvesta transformacijam bebopa, jazzovskega stila, ki ga od konca druge svetovne vojne gojijo v njegovem newyorškem hramu, kjer Lumpert ohranja svoje produktivno oporišče za nadaljnje mednarodne uspehe.

Za prave zabavljače pa so se izkazali Nizozemci. ICP Orchestra že od konca šestdesetih let velja za vrelec nekonvencionalnega jazza na Nizozemskem. Od same ustanovitve burijo mirno jazzovsko gladino pretežno tradicionalistične Nizozemske, v podobno komičnem duhu pa so nastopili tudi v Cerknem, kjer se je deseterica z nastopom poklonila nedavno preminulemu pianistu in enemu od treh pobudnikov ICP-ja, Mishi Mengelbergu. Odigrali so več njegovih kompozicij, ki temeljijo na jazzovskih in swingovskih koreninah. Med znanimi napevi je bil denimo The Mooche Duka Ellingtona, le da si novi nizozemski swing dovoli tudi močno skreniti s poti notnih gradiv in klasičnih temeljev v polje improviziranega, a še vedno enako karizmatičnega transa z dobesedno odštekanim plesom, ki ga je po Mishinem stilu zaplesal 69-letni violončelist Tristan Honsinger. Druga zvezda orkestra in drugi ustanovitveni član ICP-ja, neverjetno živahni 75-letni bobnar Han Bennink, pa je koncert častno zaključil z radostno poslovilno pesmijo Mishinih besed.

Večer, ki je z Lumpertom in ICP Orchestra potekal v znamenju preobražanja zahodnih jazzovskih tradicij, je doživel drugi vrhunec z italijanskim kvartetom, Roots Magic. Njihove priredbe, strnjene na albumih Hoodoo Blues in Last Kind Words, koreninijo delno v času aktivnejših snemanj izvajalcev bluesa – kot sta Charley Patton in Blind Willie Johnson – v dvajsetih letih 20. stoletja, delno pa v priredbah kompozicij kasnejših saksofonistov, kot sta Marrion Brown in Roscoe Mitchell. Roots Magic glas ter besedilo pevcev in pevk skratka pretvarjajo v melos, v prepleteno petje alt saksofona in klarineta, v brnenje čela in v bobnarsko topotanje. To se ponekod izkaže kot fenomenalno izhodišče, ko denimo besede »Dark was the night/Cold was the ground« nadomesti temačno dromljanje, drugod pa ostajajo manj zvesti besedam originala. A v komadih je vseprisotna magija, ki jo čarajo s pomočjo starih napevov in jo pretvarjajo tako v razposajeno energijo free jazza kot v ambient.

S sklepno zasedbo večera smo se obiskovalci letošnje edicije Festivala Jazz Cerkno poslovili od fenomenalnega dogodka, občutno obogateni z glasbenim spektrom slišanih zasedb, ki so se potikale po zvočnih stezah jazza in njegovih odvodov. To kaže, da je jazz neločljivo povezan s skoraj vsemi glasbami – Vsi za jazz – jazz za vse!

 

http://www.jazzcerkno.si/

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

Kurzmann je pel v španščini, pesem pa je pravzaprav prirejena različica ljudske
Adonde vas la mi morena ... tale verzija je nastala v času španske državljanske vojne in so jo k nam rinseli španski borci ...

Hvala za opozorilo. Je popravljeno.

Mitja Hlupič ni vodja Kluba Metulj. - sodelavec, tovariš, participator.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness