Kamizdat: Luka Prinčič, Ontervjabbit

Kamizdat: Luka Prinčič, Ontervjabbit

Recenzija dogodka
13. 12. 2013 - 16.00

Channel Zero, 12. 12. 2013

 

Včeraj zvečer se je v Ch0 na Metelkovi pripetila promocija dveh novejših izdaj založbe Kamizdat.

 

Leta 2006 je Kamizdat naplavilo na površje domače mreže izdajateljev zvočnih ustvarjanj – takrat kot prvi tako imenovani net-label, prvo spletno založbo pri nas. Po dveh izdajah je Kamizdat ugasnila, letos pa smo priča njeni vrnitvi na sceno. Albumski prvenec 414 hrastniškega dvojca letošnjih klubskih maratoncev, nojzerjev Ontervjabbit, je tako njena že tretja letošnja izdaja.

Na prvem klubskem večeru Kamizdat letos aprila v Channel Zeru sta se tako predstavila Wanda in NovaDeviator s toplo sprejeto ploščo Pacification, tokrat pa je glasbeni dah večera kanil zaviti v bolj zvočno avanturistične vode - najnovejši izdaji sta namreč ne eni strani zasukani v bolj ambientalne muzike in po drugi strani korakata vzporednice s hrupnimi izrazi.

Koncertno dogajanje je odprl Luka Prinčič z „live“ interpretacijo plošče Sad Sam Lucky Outtakes, ki je fizični obliki na voljo od letošnjega oktobra. Zvočna snov, s katero je tokrat razpolagal avtor, ima korenine v delu za plesno gledališče in je kot taka že v zasnovi namenjena bistveno drugačnemu okolju, kakršno je metelkovsko klubsko okolje. In vendar bi bilo glasbi v včerajšnjem kontekstu težko očitati zgrešeno mesto. Kot polnjenje prostora z edinstvenim medijem zvoka je bil Prinčičev nastop zelo učinkovit. Morda celo preveč učinkovit, preveč akuzmatično idealističen – tisti očitni gon k sublimnemu v naravi predstavljene muzike je bil namreč v prostoru prisoten skozi pogumno uporabo „velikega“ ozvočenja. Vendar pa nastop v klubu z ozvočenjem, zloglasno znanim po neprimernosti za raziskovanje najnižjega sprektra slišnih frekvenc, ob Prinčičevi glasbi, ki je subovskim delom namenila lastni prostor, ni deloval akustično primerno. Zaradi preveč nepredvidenih faktorjev kluba se je izgubil želeni psihološki učinek glasbe, ki še zdaleč ne izziva gole nostalgije, ampak cilja na sublimno ob občutju nelagodja in majhnosti čudenja. Globoki basi so izzvali močno škripanje prostora, medtem pa je mehka zvočnost višjih frekvenčnih registrov neželenim zvokom dopustila vso prisotnost in s tem vsiljivost. Tako se je tudi moj fokus na telesno predajo glasbi preusmeril k Prinčičevim metodam sopostavljanja „zamrznjenih slik“ zvočnega materiala s plošče. Ta je bil postavljen v neprekinjen lok, v novo, celovito – dolgo kompozicijo za živ nastop, ki je učinkovala izvrstno. In vendar je razlika, ki se je vzpostavila skozi silovitost živega nastopa nasproti relativni mehkobi glasbe s plošče, pustila grenak priokus, saj je očitno želena izkušnja sublimne gradnje, ki se igra z zavestnim delom materialov spomina in prvinskih reakcij na zvok, razpadla v trenje kluba, v vsiljene analize linearne gradnje ali v zgrešen občutek mlačne nostalgije ob granulacijah zvočnih vzorcev simfonične glasbe konca predprejšnjega stoletja.

Prinčiča sta na odru nasledila letošnja klubska maratonca, ki sta s svojimi nastopi v zadnjem obdobju požela kar nekaj odobravanja s strani širokega spektra poslušalcev – obiskovalcev koncertov. V obdobju od njunega verjetno najbolj vidnega nastopa ob strani Daniela Lopatina v starem K4 sta Ontervjabbit očitno precej izdelala to, kar počneta. S predstavljeno Prinčičevo glasbo ju druži predvsem namera, ki tiči v ambicijah po prvinskem - ta je ena od osnovnih predpostavk hrupnega zvočenja. In včeraj sta Ontervjabbit svojo misijo zapopadla bolje, čeravno gre pri tem zgolj za polnjenje frekvenčnega spektra. Ontervjabbit sta uspela učinkovito obrzdati globoko basiranje, ki nikjer več ne izpade kot brezobličen trušč, narava njunega plastenja pa je akustično reakcijo kluba zadušila in s tem premostila faktorje, ki so zmotili predhodni nastop. Tudi spekter same glasnosti sta peljala v efikasni maksimum, ko se zmerna zadržanost tako zelo obrestuje ob vrhuncih. Na teh nekaj mestih sta požela slišno navdušenje sicer majhne in žal tudi ob pozni uri že usihajoče publike. Stilsko sta vpeljevala pulzirajoče „kick“ ter druge ritmične elemente, ki sta jih razbijala s preskakujočo rabo odmevov. Morda najbolj prekomerne in preveč nasičene - skoraj „proggy“ - so bile nekatere barvite sintovske ekshibicije; spet drugam pa sta nas odpeljala z dobrodošlo uporabo vzorčenja, v tem primeru prav povednih death metalskih pasaž, seveda prežetih in podprtih s konkretno mero šuma in reza.

Ontervjabbit sta svoj zvok uspešno zapeljala v zavoj bolj razgibane in stilsko raznolike zvočne mase, v kateri pa še iščeta fokus, s katerim vpeljati najbolj možno surov in neposredovan „vijak“ hrupnega oscilatorja, ki je dinamični fokus njune plastene improvizacije. Vsekakor sta na nagli poti k vsem prihodnjim mejnikom in za Ontervjabbit očitno ni meja. Le pot dalje k hrupu sveta.

Vse dvome in pozitivne plati večera do te točke pa je v sintezi potrdil skupni nastop vseh protagonistov večera. Prinčič je zopet postregel s Sad Sem Lucky zvočnim materialom, Ontervjabbit pa sta mu sestavila novo okolje. Set je bil sicer očitno precej ad-hoc in to je bilo na nekaj mestih tudi slišati / videti, vendar pa je zadeva za poslušalca uspela in zastavila novo perspektivo. Prinčičeva nezgodna „tišina“ je bila zapolnjena, Ontervjabbit pa sta se morala potegniti nazaj in bolj fokusirati svoj vrtinec. Vsekakor taka soočenja lahko prinesejo le dodano vrednost vsem vpletenim. Tako nam koncerte obiskujočim, kot nastopajočim.

Včerajšnji večer je bil tako ujet nekje med uspešnostjo in rahlo grenkim priokusom, pa naj bo to zavoljo tehničnih faktorjev ali žal res premajhne zbrane množice. Ker podvigi Kamizdat definitivno niso sami sebi namen, je to po svoje nekoliko nespodbudno in žalostno, vendar je v tej glasbi brezpogojna trdoživost in izrazit „forward momentum“. Predvsem Luko Prinčiča pa bi bilo res lepo in treba videti z večjo priložnostjo tudi še kje drugje. Upam da, včerajšnja ni bila edina samostojna živa glasbena realizacija izjemnega materiala s plošče Sad Sam Lucky Outtakes.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

dobra

... v starem K4 ... kako se 'ideološka bolezen' nepotrebno prikrade v eno recenzijo, ki nima nobene veze s tem, o čemer recenzent piše ...

... ob 'pregovorih' okoli placa v katerem je bil koncert ima vsaj veze, čeprav spet ... Ch 0 je pokal base, ko je recenzent še rumeno kakal, ampak danes se pregovori in miti pač tvorijo na mikroscenah v mikrokrogih z mikrookusom ... ja svet je res hitrejši, posplošitve in generalije pa tud ...

Domen +1
vse dobro

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.