Lifecutter

Pritličje, 9. 5. 2015

Strogo zajezeno, a v nepredvidljivih detajlih svobodno in počasi razvijajoče se mehanično grmenje, je v medli svetlobi Pritličja ustvarilo s surovo agresijo nasičeno vzdušje, ki je strlo pretežno oblačno realnost napol prespane sobote in jo zamenjalo z omniprezentnim občutkom sprijaznjene minljivosti. Vztrajna repetitivnost različnih hrupnih elementov in njihovo previdno morfiranje sta ustvarjala konstanten suspenz, katerega primarna alarmantnost je kmalu zbledela in namesto tega ustvarila transu podobno meditativno stanje zamaknjenosti. Mračne tematike, le bežno nakazane z industrijskimi zvoki in idejo izrazito izpostavljene repeticije ter cikličnosti, so se odbijale od golih sten ter vstopile v naš tok misli, ki ga je odločno upravljal Lifecutter. 

Lifecutter je najnovejši glasbeni odvod Domna Učakarja, elektronskega eksperimentatorja iz Hrastnika, ki med drugim predstavlja tudi polovico nojzerskega dua Ontervjabbit. Že z lani izdanim EP-jem Aux Eardrum je nakazal zanimanje za ritmizirane nojzerske elemente, ki v veliki meri gradijo tudi njegov letošnji dolgometražec Siclar. Ta je v soboto dočakal premierno izvedbo, pri kateri je ostalo dovolj prostora tudi za improvizacije in sprotne inovacije, s katerimi se je njegov nastop delno ločil od siceršnje zasnove albuma, a ostajal zvest konceptualnim temeljem. 

Zdi se, da Lifecutter stremi k jasno zaokroženi celoti in nekakšni uniformirani monumentalnosti, pri kateri v vsakem trenutku skrbi za odnos med posameznimi elementi in izkorišča njihove izrazne možnosti. Rezultat tovrstnega pristopa deluje kot celovita psihofizična predaja mehanizmu posameznega komada, nekakšnemu umetno ustvarjenemu sistemu, katerega estetskost se skriva v njegovi konceptualni preprostosti. Obenem pa se zdi, da gre v enaki meri tudi za poskus odmika od sistema, pri čemer vsak poskus deluje prežet z vedenjem o lastni nesmiselnosti. Stroj je namreč vseprisoten in poskus pobega je le posledica naivne zablode. 

Tovrstne vzporednice s tragičnim človeškim stanjem morda razlagajo dramatičnost, ki jo je bilo moč čutiti na popolnoma visceralni ravni. Na omenjeno konceptualno osnovo pa so se očitno nanašali tudi pri založbi Kamizdat, saj smo v knjižici, ki spremlja album, v enaki meri soočeni z idejo cikličnosti in zaključene celote ter z bledimi črno-belimi fotografijami, ki v tem primeru lahko predstavljajo trenutek, torej le eno variacijo vseobsegajoče, a končne resničnosti. 

Mnoštvo hladnih elektronskih elementov se je proti koncu počasi zgrnilo v enovit drone, ki je še nekajkrat jezno zadonel ter nato izginil v tišino. To je takoj zamenjal topel in iskren aplavz, ki je v tako vzpostavljenem kozmičnem kontekstu kljub mračnim tematikam in skromni udeležbi večer končal optimistično. Tudi če je stroj vseprisoten, poskus pobega ni nesmiseln, saj rodi zavedanje, umetnost in čudenje.

Deževen in zaspan sobotni večer, še vedno otežen s posledicami petkovih razvratov, se morda res ni izkazal za idealen termin, a Lifecutterjeva glasba je s svojo neprizanesljivostjo presegla okoliščine in ustvarila mračno in suspenza polno mehansko vzdušje, ki je v enaki meri delovalo kot agresivna zvočna eksperimentacija in meditativno zatočišče bežečim mislim.