NEPOSLUŠNO - GLASBENA TVEGANJA NA PREIZKUŠNJI

NEPOSLUŠNO - GLASBENA TVEGANJA NA PREIZKUŠNJI

Recenzija dogodka
17. 11. 2013 - 16.15

Španski borci, 14 - 16. november 2013

 

Na predavanju in diskusiji, ki ju je v petek v mali dvorani Španskih borcev vodil Miha Zadnikar, se je med drugim izpostavilo vprašanje, ali gre pri improvizirani glasbi res le za glasbo, za zvok. Ali je to res horizont glasbenega prakticiranja improviziranih, še posebej neidiomatskih godb? Latentna podmena vprašanja je namigovala na to, da je ravno način odgovora ena izmed koordinat, ki določajo posebno lokacijo improvizirane glasbe – nekje med artom in entertainmentom, pa tudi med popularno, ljudsko in klasično glasbo. Ta lokacija je pomembna zaradi vrste razlogov, med njimi pa je seveda tudi socialno pozicioniranje akterjev te prakse in njihov odnos do javnih sredstev, javnih medijev in javnega izobraževanja. 

Kategorije, pod katerimi se določena scena samo-razume in pod katerimi to sceno vodi birokratski aparat, odgovoren za distribucijo sredstev, niso nujno iste in ne ene ne druge tudi niso nujno točne. A imajo, takšne ali drugačne, realno obstoječe posledice. In prav zaradi tega je pomembno, da se še posebej takšna marginalna in mlada scena reflektira, samokontekstualizira in strateško orientira. In poleg glasbene je bila tudi to ena izmed funkcij druge ponovitve sklopa dogodkov Neposlušno – Glasbena tveganja na preizkušnji, na katerem so se v treh dneh od četrtka do sobote prepletale delavnice improvizirane glasbe, nastopi tako njenih udeležencev kot gostujočih glasbenikov, že omenjeno predavanje, gibalno-glasbena improvizacija in vse male diskusije, nastlane po prostoru med temi dogodki.  

Sklop dogodkov je kar primeren termin, če se človek želi ogniti karakterizaciji Neposlušnega za festival, saj ta to – še posebej v njegovi spektakelski premeni - izrazito ni. Gre namreč bolj za kulminacijo nekega kontinuiranega in razvejanega dela, ki se odvija na rednih klubskih srečevanjih pod okriljem Zavoda Sploh in cikla Con-Fine Aperto; delavniških druženjih in nastopih Raziskava, refleksija in Neforma; izdajah plošč, kot je denimo svež izid prve plošče freejazzovskega tria Drašler Karlovčec Drašler; in založniški dejavnosti tako Zavoda Sploh kot vzporednega dogajanja pri založbi l'innomable. Tu se situacija še niti ne ustavi, saj iz porajanja sodelovanj, znanstev, samozavesti in motivacije za samoiniciativo še naprej vznikajo dogajanja tudi izven Ljubljane, sodelovanja tudi izven Slovenije in glasbe tudi izven bolj radikalnega formata.

Kar je bila nemara ost že omenjenega predavanja in razgovora, je to, da vsakokratna zgodovinska mikrosituacija neke scene določena delovanja omogoča, druga pa terja. Po eni strani je ta trenutek Slovenija sorazmerno ugoden kraj za improvizacijske prakse, kar je – med drugim - nakazala tudi relativno dobra obiskanost sicer skromno oglaševanega dogajanja. Ta obiskanost je še posebej izjema zato, ker je demografski vtis kazal sorazmerno mlado publiko, ki je – in to je ključno – razumela oziroma čutila naravo te glasbe in z njo – prek tišine in zbranosti – hudo dobro sodelovala. A če so redni dogodki, nadobudni akterji in vsaj nekaj prostorov za prakticiranje impro godb priborjena in ustvarjena danost trenutka, pa je ta hkrati tudi krhek. 

Je efemeren, je tveganje na preizkušnji, in zaradi tega se od akterjev scene - se pravi tudi pričujočega radia - terja delo za prihodnost. Ta pa je, da se scena samokonstituira po specifikah svoje prakse. In ta je to, da še zdaleč ne gre samo za zvok in samo za klasično razumevanje porojenega zvoka kot – pač improvizirane – sekvence sonične kurioznosti in performativne naracije. Tu je tudi navezava na popularno glasbo, saj je jazz nekakšna tiha podmena večine neidiomatskih muzik in gre tu tudi za sociabilnost in za komuniciranje tako na odru kot za njim, pa tudi za reprezentacijo in evokacijo določenega svobodnjaškega modusa bivanja, ustvarjanja, razmišljanja in organiziranja. 

In gre tudi za – tega Zadnikar ni omenil zaman – ljudsko glasbo v nekem času primernem parafraziranem pomenu. Na pamet pade celo asociacija na ljubiteljsko kulturo kot izrazito živeto, podružbljeno obliko estetskih praks. Gre za muziko »bellow the radar«, za zadevo, ki ni formalizirana in ni podrejena »modni urbanosti« in tudi ne zahtevam formaliziranega obvladovanja inštrumenta. Ljudska glasba ima nekakšen soroden modus improviziranim muzikam Neposlušnega v tem, da ne gre toliko za ustvarjanje nečesa, marveč predvsem za prakticiranje nečesa; za kontinuirano efemernost, v kateri je morebitno fiksirano beleženje bolj stranski produkt. 

Ob vsem tem je torej do neke mere paradoksalno oz. vsebini neprimerno, če se – ker je bil avtor teksta žal prisoten le tedaj - oba nastopa petkovega večera Neposlušnega obravnava kot objekt recenzije in evalvacije. Podnaslov Neposlušnega, »glasbena tveganja na preizkušnji«, lahko implicira razumevanje te glasbe kot kulturne prakse, katere neuspeh je njen formativni del ravno toliko kot uspeh. Porajanje ali podrtje zvočnega sistema je lahko neka zgodba tveganja, zgodbe pa imajo lahko zelo različne narativne loke in pripovedne razgrnitve, nemara tudi kot pričujočo lebdečo refleksijo. 

A če preizkušnjo beremo kot tveganje, ki ga preizkuša mnenje poslušalca, naj le povemo, da je trio Yoshikawa/Abbot/Wright predstavil izjemno zanimivo zvočno sliko, v kateri je Daichi Yoshikawa na DIY elektroniki nekako podvajal tako saksofonista kot bobnarja z žgočim skronk ječanjem. To je dajalo ton suvereno glasnemu in s to eksplicitnostjo tudi izvedbeno zahtevnejšemu nastopu, v katerem pa sta se – mogoče pač le zaradi utrujenosti poslušalca – začetna izjemna komunikacijska odzivnost in zvočna potencialnost proti koncu nekoliko razvlekli. Sledeči trio Escapade Wynton je bil zvočno konvencionalnejši in tudi bolj redek, hkrati pa - še posebej vsled izjemnega saksofonista Perra Borela - zanimiv prav do konca, ki je fino odzvenel v s publiko soustvarjeno tišino. 

In nemara velja ob zaključku spotoma ponuditi tezo, da bi se aplavze po nekaterih dogodkih lahko kar odpravilo. Dobro odmerjena kolektivna tišina in skoraj fizičen atmosferski suspenz lahko glasbeniku povesta več kot dovolj. Ker namreč res ne gre le za zvok.

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.