Ousmane Ag Mossa

Ousmane Ag Mossa

Recenzija dogodka
10. 11. 2013 - 16.15

Channel Zero, 9. 11. 2013

 

Sinoči smo bili v fino zapolnjenem klubu Channel Zero na drugem koncertu novega cikla Sogodbe, ki ga skupaj pripravljata omenjeni klub in Druga godba, priče enemu boljših koncertov afriške godbe pri nas v zadnjih letih. Pravzaprav je šlo za pravcato poslastico in posebnost, saj se ne spomnimo, da bi kak afriški glasbenik pri nas že nastopil na solističnem koncertu. No, tudi če smo kaj takega že slišali, a se tega v tem hipu ne moremo spomniti, očitno ni bilo tako slastno in strastno kot na sinočnjem špilu, na katerem se je sam z glasom in dvema kitarama predstavil Ousmane Ag Mossa, vodja pri nas zdaj že dobro znanega tuareškega benda Tamikrest. Tamikrest so namreč ravno dokončali dvomesečno evropsko turnejo, s katero so pospremili izid novega, tretjega albuma Chatma, Ousmane pa se je k nam pripeljal posebej za ljubljanski nastop.

Če nam bilo je s prejšnjih nastopov Tamikrest jasno, da je Ousmane odličen glasbenik, skladatelj in vodja benda, smo njegove kitaristične veščine prej kot ne lahko le slutili. Glasba Tamikrest namreč gradi na večslojnem in hipnotičnem prepletanju glasov in zvokov, v katerem ima Ousmanejeva kitara resda večinoma glavno vlogo, a je bolj ali manj podrejena skupinskemu vtisu. Na včerajšnjem nastopu pa smo lahko občudovali njeno razgaljeno srž, ki je, osvobojena dodatnih zvokov basa, bobnov ter drugih kitar in vokalov ter produkcijskih štosov, zablestela v vsej svoji doslej skriti briljanci.

Ousmane je mojster navidezne preprostosti in tihe, nevpadljive virtuoznosti. Za komade, ki temeljijo na ponavljajočih se vzorcih, ki so včasih odigrani z akordi, včasih pa le s preprostimi rifi oziroma le z nekaj tihimi toni, se namreč zdi, da je njihova moč prav v tej preprostosti, ko ob nenehnem ponavljanju istih struktur skladba počasi akumulira izrazno moč in gradi končni omamni vtis. A Ousmane nam je pokazal, da je za preprostimi oblikami veliko več. Ponavljajoče se obrazce je nenehno polnil s filigranskimi dodatki na strunah. Ponekod spet le z nekaj toni, še raje pa z zapleteno vijugasto melodijo, s katero je spretno premikal notranje parametre posamičnih skladb in si v njih izgradil dodaten prostor in čas.

Tako priborjen prostor je Ousmane polnil s presunljivimi solističnimi linijami, ki so nam po sugestivnosti in ekspresivnosti v spomin priklicale tako nekaj najboljših afriških strunarjev, kot so denimo Kante Manfila, Djelimadi Tounkara in Ali Farka Toure, kot nekaj ameriških kitarskih mojstrov, še najbolj Rya Cooderja. Slednjega smo se kajpak spomnili v navezavi na njegovo glasbo iz filma Pariz, Teksas, v kateri je, podobno kot sinoči Ousmane, z le nekaj odmevajočimi toni uspel pričarati širni prostor ter znotraj njega odslikati osamljenost in žalobnost, a hkrati skrivnostnost in posvečenost.

Ob sugestivnosti Ousmanejeve glasbe smo nekje po slabi polovici koncerta prejeli še dodaten odmerek hipnotične zamaknjenosti, značilne za Tamikrest. Zanjo smo poskrbeli kar poslušalci, ko smo z enakomernim ploskanjem začeli spontano spremljati kitaristove bravure. Tako so njegove neujemljive zibajoče se melodije dobile zvočno ohlapno, a čvrsto stkano podstat, ki je v hipu povezala vse navzoče v redko slišano in videno kolektivno zvočno izkušnjo.

Ker so se nam komadi zaradi kitaristovega omenjenega ustvarjanja dodatnega prostora znotraj njih zdeli veliko daljši, kot so v resnici bili, smo bili seveda presenečeni, ko smo po koncu uradnega dela koncerta ugotovili, da je koncert trajal le slabo uro. Kajti ta ura je bila zgoščena do samih robov; zvok se je razblinjal, plaval po prostoru, se znova sestavljal in odmeval. 

Uradni del se je zaključil s komadom, ki ga je Ousmaneju pomagal zaigrati Chris Eckman. Ousmane je v roke prijel akustično kitaro, ki jo je sicer igral le v nekaj komadih, Eckman pa električno. Obema se je »odprlo«, če povemo po domače: Ousmane je bolj potiho prebiral akustične strune in ustvarjal zamaknjeno ogrodje, medtem ko je Eckman, sicer tesni sodelavec Tamikrest in njihov producent, odigral izjemno virtuozen in presunljiv solo, v katerem je vešče prepletal afriške idiome s svojo rockersko zgodovino. Sledila sta dva dodatka, v katerih je Ousmane znova prebiral po strunah električne kitare, iz katerih je izvabljal dih jemajoče motive, ki so nam še dolgo odmevali v možganskih vijugah.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness