Prvi večer Jazz festivala Ljubljana 2011

Prvi večer Jazz festivala Ljubljana 2011

Recenzija dogodka
30. 6. 2011 - 17.00

ZLATKO KAUČIČ POLJA T.S.; FARMERS BY NATURE; FREE 4 ARTS, Linhartova dvorana & Klub Cankarjevega doma, Cankarjev dom, Klub Gromka- Metelkova mesto, Ljubljana

 

Prvi dan letošnje edicije ljubljanskega Jazz Festivala nam je postregel z zelo raznorodnimi vsebinami. Ta pavšalna in dolgočasna trditev se verjetno kar poda naravi festivala jazza kar tako počez, pa tudi vzdušju med večno publiko, ki jo takšni festivali pritegnejo. Že letošnji Jazz Cerkno je bil programsko podobno zastavljen, konceptualno za vsakogar nekaj, kajpada, pa naj ostane to nekje med držo spoštovanja poslušalca ter prikimavanjem taistemu poslušalcu.

V zelo plodnem letu domačih aktivnosti Zlatka Kaučiča nam je bil včeraj v okušanje ponujen premierni nastop velike zasedbe v sestavu njegovega Komba, godalne zasedbe Rara Roža ter dveh tujih gostov, New Yorškega trobentača Herba Robertsona in italijanskega pianista Bruna Cessellija. Seveda pod fiziognomično značilno taktirko maestra je združba zasedla oder Linhartove dvorane Cankarjevega doma, prostora občutno prevelikega tako za nabrano število glav kot na žalost tudi za zvok, ki po razločnosti vizije odgovornih ni šepal dosti pred pojavo katastrofalno osvetljevanega odra.

Že tekom uvodnih nekaj minut nastopa je bilo čutiti, da aranžmajsko od prepleta izrazov Komba na eni ter godalne zasedbe na drugi strani ne bo dobiti kake presežne nadgradnje posamičnih elementov v igri. Dober del uvoda je bil namenjen meni zelo dobrodošli, a preko dinamike raztreščeni improvizaciji jazz-rockovsko navdahnjenega dela nastopajočih. To pa so, ko v ospredju ni bilo nobenega solista, prečile fraze kitarske polifonije v stilu fraze McLaughlin-ovskega jazz fusiona, prekinjali pa krajši vpadi godal, sicer popolnoma iztrgani iz konteksta zvočnosti siceršnjega dogajanja. Počasi so potem preko številnih solo ekspedicij, posrečeno razdeljenih med večino glasbenikov na jazzovski strani inštrumentarija, prehajali v bolj strukturiran izzven, ki je v finalu ob skupnem igranju vseh preočitno pokazal na pomanjkljivo uigranost formacije kot celote.

Vendar je zasedba na odru kljub vsemu dosegla pričakovanja, pomanjkanja časa in skupinskega angažmaja jim v taki zastavitvi projekta ne gre očitati. Kot je didaktična usmeritev Kaučičeve aktivnosti s Kombom primerna za nadaljnje preudarjanje mojih že izrečenih pomislekov, je tudi tista, ob kateri mi je bilo najlažje misliti posvetitev projekta Polja T.S. odprtosti in liku pokojnega glasbenega novinarja Tomaža Simona. Hvala – prodajam CD-je? je bil verjetno najbolj optimističen možen zaključek nastopa.

V sladkosneda pa so me za podaljšan trenutek prav godno sprevrnili resnični velikani svobodnega jazza, ameriški Farmers By Nature, in tako predali težko štafeto še nadaljnjim dogodkom večera. Navdahnjen scenosled je začetno tipanje tria hitro prevedel v fluiden kontekst, potem pa ponudil brezkompromisen sklop najmanj razšopirjene, pač najmočnejše virtuoznosti festivalskega dneva. Brez dvoma so nam William Parker, Craig Taborn in pobudnik projekta ter nevprašljiva sila za dinamiko drnca skupine Gerald Cleaver servirali enega bolj širokogledih in kreativno razuzdanih jazz koncertov zadnjega obdobja. Slušna izkušnja prečenja ritmične razdejanosti v primeru improvizacije Farmers By Nature je izrazito taktna ali pulzivna. V velikem delu koncerta je pod značilno razdiralno dinamiko vzporedne igre vseh treh nek ponavljajoč se ton na klavirju, na mestih celo repetitivna fraza, ali nek razpoznaven vzorec tolkalskih vrtenj utemeljil groove na poslušalcu prijazen način. Parker je pokazal osupljivo širino pristopov k rokovanju svojega kontrabasa. Njegov besednjak sega od tehnik, ki so običajno bolj doma v kaki spektralni glasbi sodobnih skladateljev, do zanimivega prebiranja strun polnega zvočnih plasti in swinga zaznamovanega s predanim odnosom do izročila žanra. Tudi Taborn, ki je znal pustiti tišini odzven je zelo razgibano barval zvočni spekter v razširjenem besednjaku klavirja. Tabornov dinamični razpon doseže nasičeni vrhuec v vrtoglavih hitrostih, ki nikoli ne povozijo siceršnjega razpoloženja, za katerega pa je, kot sem že nakazal, verjetno najbolj odgovoren bobnar Gerald Cleaver. Njegov uvid v še kako pomembnen linearen razvoj improvizacij je prežet s spiritualnostjo ameriške muzike te vrste. Vzdušje koncerta je bilo temu primerno, z izjemo - ali pravilom - najkrajšega, osuplega aplavza večera.

Po selitvi iz res samo trenutno duhovno navdanega kluba Cankarjevega doma sem na vratih Gromke izvedel, da bo nepričakovano presenečenje večera znova potegnilo metelkovsko noč še kako uro naprej. Nastop gosta presenečenja, nizozemskega glasbenika Brama Stadhoudersa, ni resno upravičil svojega mesta med nastopajočimi na jazz festivalu, je pa v zameno ponudil nekaj sicer redko slišanih interakcij električne kitare z računalniškim sistemom sprožanja semplov. Vendar je to področje bolje prihraniti nekomu, ki bo predvsem zvočno, vendar pa tudi v tonalnostih in fraziranju iskal dlje, kajti tu smo šele na začetku. Naj bo vsaj povabilo organizatorjem.

V zaključek večera nam je pregreto zavetje Gromke ponudilo še očitno poslastico za ljubitelje tistega nekoliko zmernejšega, evropskega jazza. Dansko-poljska zasedba Free 4 Arts sicer po mojem mnenju ni ravno prvi izbor za zastavonoše svobodnjaškega znotraj sodobnega jazza. „Svobodnjaška“ se je namreč razpisalo promotorju, pa vendar so nam ponudili vživet izlet skozi izvedene kompozicije, brez nekih močnejših avtorskih nastavkov, a z zadostno mero tehnične podkovanosti in domišljenosti v individualnih izraznostih skozi lupo tradicije. Sicer je razkorak med svobodo pulza in muzikalnosti zasedb, kot sta Farmers By Nature in Free 4 Arts velik. Vendar pa ta standard ni nikakršno merilo, to se občuti ob publikah. Izrazi na obrazih nastopajočih so sicer presegli navdušenost občinstva, zdeli so se nejeverni do svoje lastne izjemnosti. To pa še ne pomeni da polna Gromka ni nakazala navdušenja. Ker ga je. In prvi večer 52. jazz festivala Ljubljana se je tako zaključil za vse in nadvse primerno.

Ob odsotnosti stolov v dvorani bi nam ob zadnjem koncertu nemara pretilo celo razuzdano rajanje, čeprav se trobentač zasedbe ni spustil tako globoko v „balkanski rog“.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness