SONICA SERIES X: AOKI TAKAMASA, SENKING

Kino Šiška, 25.4.2014

Pretekli petkov večer je minil v znamenju audio-vizualnih performansov dveh velikih imen na področju sodobne eksperimentalne elektronike. Aoki Takamasa in Senking sta v manjši dvorani Kina Šiške nadaljevala serijo dogodkov Sonica v organizaciji Muzeja tranzitornih umetnosti. V sklopu tega festivala smo med drugim lahko prisluhnili Jasonu Lescalleetu, Britancema Plaid in celo orkestru šivalnih strojev pod vodstvom Martina Messiera, tokrat pa je k nam prinesla dva izmed bolj vidnih akterjev kultne nemške založbe Raster-Noton.

Že s samo omembo te platforme sodobne umetnosti je verjetno velikemu delu našega poslušalstva jasno, za kakšen dogodek gre. Na Radiu Študent ji namreč posvečamo zavidljivo količino pozornosti, saj gre za živahen nabor umetnikov, ki jih združuje predvsem eksperimentalen in naprej usmerjen pristop k tvorjenju svojega materiala. V te vrste spadajo izvajalci, kot so denimo Uwe Schmidt, Mark Fell in seveda Carsten Nicolai, eden od ustanovnih članov založbe, pa tudi na primer Emptyset, Kangding Ray in Ryoji Ikeda, da omenimo nekatere trenutno bolj aktualne projekte.

V te vrste si je v preteklih letih utrl pot tudi japonski producent Aoki Takamasa. Njegov glasbeni razvoj lahko opazujemo v diskografiji, ki se razteza nazaj do leta 2001 in temelji na digitalni tvorbi zvoka s pomočjo računalnika in programske opreme. V začetnih letih je deloval z založbo Progressive Form in nekaterimi drugimi, z letom 2009 pa se je pridružil prej omenjeni nemški umetniški platformi. Svojo serijo ritmičnih variacij, sprva izdano na kratki plošči, nato pa še na lanskem albumu RV8, ki smo ga pod drobnogled vzeli v Tolpi Bumov, producent sam primerja s procesom kiparjenja. Kot pri fizičnem oblikovanju gre pri sintezi zvoka za surov material, električni signal, ki ga izvajalec nato oblikuje v smiselno formo.

Glasbene metode Jensa Massla, znanega tudi kot Senking, se od Japončevih nekoliko razlikujejo. Svojo kariero je začel z igranjem klaviatur sredi devetdesetih, nadaljuje pa jo z analogno sintezo zvoka v zdaj že petnajstletnem sodelovanju z Raster-Notonom. Njegove projekte zaznamujejo predvsem temačne basovske zvočne pokrajine, ki služijo kot osnova za številne različne zvočne efekte in raznolik nabor sodobnih elektronskih ritmov.

Petkov dvojni nastop je pričel Takamasa s pričakovano zamudo, saj je bila ob objavljeni uri začetka dvorana še kar prazna. Japonec je brez svarila odrezal čebljanje publike z izjemno glasnim polomljenim ritmom. Ko se je temu pridružila še tla-premikajoča basovska linija, se je pojavila skrb, ali je nizka dvorana komune Kina Šiška lahko kos nalogi solidnega ozvočenja na takem dogodku. Spodnji del frekvenčnega spektra je bil namreč vselej prisoten in močno ojačan, kar je dobesedno treslo elemente dvorane do te mere, da so vplivali na zvočno sliko. Kljub razmazanosti te slike pa se je dalo razločiti med posameznimi elementi v Takamasovem nastopu. Osrednji fokus njegovega seta ni bil na raznolikosti zvočnih barv, harmoniji, niti na melodiji, pač pa na sočasnosti različno sinkopiranih ritmov, ki se postopoma spreminjajo in prehajajo eden v drugega. Tako tudi omejen nabor zvokov znotraj 45-minutnega seta ne postane moteč, saj je poslušalčeva pozornost usmerjena na ritmiko. Omeniti velja še vizualni del nastopa, ki pa je z ozirom na standardne projekcije performerjev takega kova precej razočaral. Enobarvna vizualizacija, ki je svoj pulz tekom celega seta spreminjala minimalno, sploh ni dajala vtisa odzivnosti oziroma povezave z zvočnim dogajanjem, le od časa do časa je grobo sledila njegovi intenziteti.

Po kratkem premoru je svoj enourni set odvrtel Senking. Tako v smislu vizualij kot v smislu melodije in raznolikosti zvokov je v dvorano vnesel nekaj barvitosti po monokromatskem nastopu Takamase. Problem z ozvočenjem je ostal, saj Jens ni bil nič bolj usmiljen glede obilja nizkih tonov. Svoje atmosferične basovske ekspedicije je predstavil kot osrednji del nastopa, medtem ko je precej počasen ritem služil predvsem kot ogrodje in se ni pretirano spreminjal. Raznolikost zvokov se je sprva zdela večja od Aokijeve. Deležni smo bili kupa različnih sintetiziranih zvokov in celo nekaj sporadičnih vokalnih vpadov, a nekje proti polovici koncerta se je set začel sprevračati v tipično dubstepovsko zvočno estetiko, z zloglasnim ˝wobblom˝ vred, kar je pustilo nekoliko grenak priokus. Ta priokus je Nemec potem popravil v kratkem bisu, ko je iz rokava stresel srednje-tempovski techno, ki je bil precej bolj plesno usmerjen, čeprav je nadaljeval s temačno atmosfero.

Petkov dvojni nastop definitivno ni bil za vsaka ušesa, a očitno je velik del publike dobro vedel kaj pričakovati, saj sta bila oba nastopajoča navdušeno sprejeta. Zares sta nam servirala konkreten zalogaj po domače rečeno ˝tehnaže˝, ki je bila zaradi svoje intenzitete nasitna že skoraj do točke fizične izčrpanosti.