SVENGALISGHOST

SVENGALISGHOST

Recenzija dogodka
21. 12. 2014 - 16.00

Channel Zero, 19. 12. 2014

 

Gost, ki ga je tokrat pripeljal k nam Stiropor, izhaja iz zibelke sodobne plesne glasbe, Chicaga. Zvok, ki se je tam oblikoval v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je postal ikoničen. Poleg detroitske zgodnje scene je čikaški house sinonim za klubsko glasbo. Vse, kar se v house glasbi dogaja, se še danes spogleduje z zgodnjimi ritmi, melodijami in nekakšno dušo, ki jo je žanr s svojim prihodom spojil z motoriko ritem mašin. Ko so se prvi pionirji začeli igrati z rolandovimi pripomočki tb-303 in tr-808, verjetno niso razmišljali o tem, da so pravzaprav začeli definirati novo smernico glasbe, pri kateri je bolj kot karkoli drugega v ospredju ritem. Vse, kar je prišlo leta zatem, vključno s sedanjimi izidi, so reinterpretacije prvotne vizije združevanja hipnotične repetitivnosti z nekoliko bolj čustveno dostopnim elementom človeških vokalnih semplov ali kakšnih drugače navezujočih se zvokov ustvarjenih s pomočjo sintetizatorjev.

Marquis Cooper oz. Svengalisghost tako izhaja iz zibelke plesne glasbe, ki je danes še kako relevantna in sposobna proizvesti tudi nove oblike plesne glasbe, kar se je pokazalo v nedavnem izbruhu footworka. Sam live nastope izvaja izključno s svojo analogno zbirko sintov, gruvboksov in efektov. Namerno ali ne se tako dodobra približa svojim predhodnikom, ki so imeli podobno kompakten nabor napravic, s katerimi so potem v živo proizvajali danes legendarne tračnice. Takšen nastop z živo elektronsko glasbo je bil tudi v petek. Z enostavnimi, a preizkušeno delujočimi ritem vzorci je Svengalisghost okoli pol tretje odrinil v noč nekoliko temačneje kakor Krilc in Dulash Der DJ pred njim. Gruv didžejevskega pristopa lovljenja in združevanja različnih ritmov posameznih skladb je zamenjal enosmerni tok Marquisovih mašin, ki je pripeljal s seboj svoj svet redefinirane zapuščine. Tumbajočemu kicku so se pridružili mimobežni naefektirani zvočni vsadki in iz mešanice zvoka, ki je že tako počasi vlekla k sebi, se je vzdignil glas. Glas pa ni bil kontrastno čist ali človeški, temveč se je naelektreno zlival z ostalo zvočno sliko, prav tako naefektiran in sprva komajda prepoznaven. Tukaj je Svengalisghost pokazal svojo EBM plat produciranja glasbe. S surovim 4 x 4 vzorcem in mašinsko obarvanimi vokali je pripeljal svojo vizijo glasbe iz prihodnosti, podobno kot Kraftwerk ali Borghesia, samo da je bil pri njemu bolj prisoten vpliv house glasbe kot pa synthpopa ali synthpunka. Hipnotičnemu enosmernemu ritmu so se postopoma dodajale različne sinkopacije snare bobnov in činel, na svoj račun pa so prišli tudi acid navdušenci. Kot se za nekoga, ki izhaja iz Chicaga, spodobi, je začelo dokaj kmalu kislo cvrčati, a ne pretirano vsiljivo ali moteče. Kot njegov cel nastop je tudi acid element njegove glasbe nekoliko prežeče in vabljivo stal na svojem mestu, brez kakšnega zbujanja pozornosti. Svengalisghost je bil ravno prav temačen, da ni postal klišejsko nostalgičen, in ravno prav samosvoj s svojo kombinacijo zvokov, da je deloval zanimivo in kljub bogati zapuščini in do konca izrabljenim stereotipnim zvokom klubske glasbe presenetljivo izviren.

Tako je gostu v zaspanemu petku, resneje se je Channel Zero začel polniti šele proti pol drugi, uspelo začarati publiko in ji prinesti novo izkušnjo plesne glasbe, ki ima sicer, vsaj v svojih arhaičnih oblikah, kot sta house in techno, rahlo krizo identitete. Veliko artistov se trudi odmakniti od prvotnih vizij house in techno pionirjev in ustvariti nek svoj nov zvok, a kljub trudu se ponavadi večina preda toku in začne proizvajati nostalgične skladbe, ki kličejo po bivši slogi in družbenem pomenu te glasbe. Svengalisghost tukaj izstopa, saj s svojim nastopom ne poizkuša na novo ustvariti plesne glasbe, temveč s svojimi aparaturami raje prikliče prvotne pulze prvih vizij tega žanra na prepričljivo iskren način. Podobno kot zase pravi Shed, namreč da ne poizkuša ustvariti nove glasbe, le poustvariti občutke nemške klubske scene zgodnjih devetdesetih, tudi Marquis Cooper ni odkril nečesa novega, je pa zato odlično pripeljal vzdušje in atmosfero plesne glasbe, ko ta še ni bila tako definirana in popredalčkana, kot je danes. Če so pri Stiroporu želeli ponuditi pristno izkušnjo elektronske plesne glasbe v svojih zgodnjih oblikah, so s Svengalisghostom zadeli v polno.

Za bolj mehansko obarvanimi in trdozvočnimi nastopi gosta in domačega Krilca ter Dulasha je na vrsto prišel DJ Stojan, med drugim tudi eden nosilcev kolektiva Stiropor. Stojan je noč obrnil na glavo. Če se temu podobni plesni dogodki preko noči večinoma razvijajo proti vedno tršim zvokom in hitrejšim ritmom, kar se sklada s srčnimi utripi plesalcev, je Stojan tokrat presenetil z bolj umirjenimi in omamnimi zvoki izbranih house skladb z vokali, ki niso bili sprocesirani do nečloveškosti, in toplimi sinti, ki si niso več izrezovali svojega mesta. Medtem ko je pred njim večer zaznamoval bolj ali manj neusmiljen 4 x 4 ritem, katerega estetika ni bila daleč od tehna, je Stojan klub napolnil z gruvom in obiskovalci so bili za to potezo vidno hvaležni. Zaradi finalnega nastopa bi lahko rekli, da se je vzdušje preko večera samo vzdigovalo in zaključilo na vrhu. Ni res, da so bili obiskovalci pri Svengalisghostu nerazpoloženi, le izkušnja je bila bolj introspektivne narave, z vsemi trans vzbujajočimi zvočnimi efekti in splošno hipnotičnostjo vokala in repetitivnostjo. Z dogodkom je postalo jasno, da Stiropor svoje poslanstvo jemlje resno in da lahko še naprej računamo na kvaliteto.

Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

kull spisano

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness