The Jack DeJohnette Group

The Jack DeJohnette Group

Recenzija dogodka
The Jack DeJohnette Group
12. 10. 2012 - 14.30

Kino Šiška, 11. 10. 2012

 

Kot eden izmed večjih jazzovskih koncertov, ki tudi širšemu občinstvu ponudijo priložnost srečanja s starejšimi zvezdniki, se je včeraj v Kinu Šiška odvil koncert enega izmed največjih, legendarnega bobnarja Jacka DeJohnetta. Koncert se v okviru progama Kina Šiška vklaplja v kontekst nastopov prekaljenih in preverjenih glasbenikov, ki so naredili največji vtis in z njim dosegli kar najširše občinstvo že pred desetletji, a so danes še zmeraj aktivni in zmožni z vrhunsko, vendar, pogojno rečeno, dostopnejšo govorico še vedno doseči vse starosti ušes. To je veljalo vsaj za Billyja Cobhama, ki je nastopil pred enim letom, to bosta naslednji mesec ponovno potrdila Jan Garbarek in Trilok Gurtu, mednje pa bi lahko prišteli še zasedbo Oregon in včeraj gotovo Jacka DeJohnetta. S temi nastopi velikih imen svetovnega, bolj ali manj v fusion zagledanega jazza tako tudi pri nas uspešno pokrivamo različna polja jazzovske ustvarjalnosti, ki je zadnje čase usmerjena predvsem v sofisticiran intelektualizem. Da lahko v zadnjem času pri nas nahranimo tako različne jazzovske apetite, je že kar zavidljivo. Zato tudi mislim, da prav tovrstni koncerti v Šiški odlično funkcionirajo, saj kot protipol Benigarjevim sijajnim Cankarjevim torkom starim legendam vračajo pridih urbane poskočnosti, ki se ji lahko svobodno prepuščamo. Za Ljubljano se, skratka, spodobi.

Težko je najti glasbenika, s katerim Jack DeJohnette, nedvomno eden izmed najbolj znamenitih jazzovskih bobnarjev, v svoji bogati karieri še ni nastopal. Od Milesa do Jarreta, od new agea do standardov, od Special Edition do zasedbe Compost … nima smisla naštevati. V Jack DeJohnette Group je k sodelovanju povabil generacijsko in tudi sicer zelo raznolike glasbenike: izjemnega saksofonista Rudresha Mahanthappo, kitarista Davida Fiuczynskega, klaviaturista Georgea Colligana in basista Jeroma Harrisa. Poskočna in energična zasedba je odigrala pet primerno dolgih in z radoživimi izmenjavami solaž vzvalovanih kompozicij plus eno za dodatek. Pri vseh je šlo za DeJohnettove originale z različnih albumov, kar je že samo po sebi ponujalo zanimiva izhodišča za primerjalno iskanje identitete. Denimo “Tango African” je z novejšega albuma s Patituccijem in Perezom, “Ahmad the Terrible” je v 80. posnela zasedba Special Edition, “Priestess of the Mist” pa je z albuma Oneness iz druge polovice 90.

DeJohnettova tokratna zasedba je v izhodišču precej raznolike kompozicije uspela slogovno uskladiti in jim z novimi vsebinskimi poudarki pomagala do novih pomenov. Skladno s predanostjo zasedbe jazzovskemu fusionu je to sicer pomenilo, da je marsikatera skladba – na primer eterična Priestess of the Mist – nekaj svojih posebnosti tudi nujno izgubila, saj je pod prsti razigranih glasbenikov postala predvsem poligon za posameznikove solistične akrobacije. Zato je bilo seveda mnogo poštenega ritmičnega suvanja, ki ga je ob DeJohnettovih razširjenih barvanjih navdušujoče prizemljevala nepretenciozna trdnost basista, po stilu in pojavi nekoliko spominjajočega na Steva Swallowa. Mahanthappa, Fiuczynski in Colligan so si podajali solistične žoge, a so jih v glavnem v zrak brcali vsak zase. Ker bi več interakcije že začelo najedati žanrske omejitve, to ni bilo niti nepričakovano niti moteče. Blestel je seveda Mahanthappa, ki je v zvočno tvarino vnašal nepričakovane barve in niti, saj je v neskončnih jamih našel prostor za vse svoje idiosinkrazije. S tem je Mahanthappa poskrbel tudi za nekaj tistih primesi neevropskih modalnosti, v katere se je jazzovski fusion vedno rad podajal. Fiuczynski in Colligan sta bila nedvomno v Mahanthappovi senci – prvi v svojih žaganjih nekoliko neodločen - med frippovskimi škripanji in aluzijami na legendi fusiona, kot sta Mike Stern ali Bill Connors -, drugi pa predvsem neizrazit, razpet med Joeja Zawinula in Chica Coreo. Zanimiva sta bila nova poudarka v skladbi “Tango African” – DeJohnettova melodija, ki jo na albumu igra na melodiko, je v enem izmed boljših prepletov Mahanthappe in Fiuczynskega dobila precej bolj vzhodnjaške obrise, pri čemer bi kitaro z glissandi lahko igral tudi Prasanna, medtem ko je uvodni del v simpatični improvizaciji odpel kar sam DeJohnette. Koncert je zaključila skladba “Miles”, ki je na način ilustracije in refleksije izrisala lep glasbeni portret.

Prisotni smo bili torej na koncertu, ki ga je zaznamoval predvsem občutek veličine in legendarnosti vodje, pri čemer pa bi seveda v katerem drugem kontekstu lahko pričakovali več dinamike in izraznega valovanja, ki sta ga tokrat vsak zase pokazala pač zgolj DeJohnette in Mahanthappa. A koncert je vsekakor potekal z radoživo intenzivnostjo, ki je bila, konec koncev, vendarle pomembnejša. Mnoga bobnarska zgoščevanja, naraščanja napetosti v posameznih bolj posrečenih frazah in skupinske sprostitve so lepo zaokrožile nastop, v katerega smo z veseljem projicirali legendarnost, četudi smo morebiti čutili kaj drugega.

 

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.