THE NATIONAL, Elf Power

THE NATIONAL, Elf Power

Oddaja
Tomislav Sporiš / © SuperUho
12. 7. 2018 - 14:30

* foto: Tomislav Sporiš / © SuperUho
ŠRC Šalata, Zagreb, 10. 7. 2018

 

Zgodba o odnosu med Zagrebom in širše Hrvaško ter ameriško zasedbo The National je dobro znana. Bend se tam ustavi na praktično vsaki svoji koncertni turneji, začenši z malim klubskim koncertom, z eno prvih evropskih turnej, ki ga je tedaj pripeljala tudi v Shoto klub v Izolo, nato pa na vse večje odre s koncerti, pospremljenimi z neverjetno emotivnim in entuziastičnim odzivom publike. Nanj je pevec Matt Berninger ob začetku koncerta leta 2007 v zagrebškem PAUK-u odzval le s Holy shit!, bend pa je le nejeverno bolščal ob kontinuiranem skupinskemu petju in vreščanju, ki je spremljal tudi njihove kasnejše koncerte, čeravno se je status benda v svetovnem merilu znatno spremenil. A to je obenem tudi vzporedna zgodba rasti hrvaške koncertne in promotorske scene, saj nekako sovpada z rastjo hrvaškega koncertnega promotorja in glasbenega aktivista Mateja Škugorja, ki se mu je bend tudi tokrat z odra zahvalil za podporo in prijateljstvo, ki sedaj šteje devet skupnih koncertov. Škugor je hrvaško in zagrebško sceno vzpostavljal kot del ekipe Earwing oziroma Žedno Uho, kasneje kot promotor sodobnega punk in noise rocka, post rocka, jazza in improvizacije v klubu KSET in v Studentskom centru, nato še v osrednjih zagrebških klubih vse do festivalov v Šibeniku in Primoštenu Terraneo in SuperUho.

Šlo je torej za svojstveno vrnitev The National v domače okolje, ki pa je obenem postalo globalno. Globalno v smislu pretočnosti in internacionalizacije koncertne scene, še posebej v poletnih, izdatno festivalskih mesecih, kjer obiskovalci prihajajo od vsepovsod, ne le iz sosednjih držav. Veličina benda, neumoren razpored turneje, večja odrska produkcija in nenazadnje trenutna naravnanost benda k bolj atmosferičnem zvoku, podprtem z ustrezno svetlobo in vizualijami, izbor skladb, njihova aktualna interpretacija in redno koncertiranje v tem prostoru so zarezali v prej občuteno intimno koncertno vez med njimi in publiko. To pomeni, da je kljub odličnemu vzdušju ne čisto polnega precej razjahanega kompleksa ŠRC Šalata, kjer so The National nastopili že drugič, to ni več enovito vzdušje, zaradi katerega smo v preteklosti lahko rekli, da jih hodimo poslušat samo na Hrvaško, temveč njihov običajen koncert na kateremkoli odru po svetu. Kar je povsem normalna posledica, in ne obrtniški pristop. Če je bend na Hrvaškem rasel hitreje kot drugod, je po tem koncertu ustaljen.

Uvod v koncert je še ob dnevni svetlobi pripadel že veteranski ameriški zasedbi Elf Power, ki prihaja iz mesta Athens v ameriški zvezni državi Georgija. Ti po videnem in slišanem poosebljajo zvensko vez med someščani R.E.M. in dediščino mehkega punk rocka, spogledujočega se z alternativnim countryjem in pop senzibilnostjo, značilno za številne ameriške indie rock zasedbe stare šole, ki so dominirale na kolidž radijskih postajah. Všečen, a žal v atmosferi pričakovanja glavnih nastopajočih res zgolj uvoden koncert.

Letos so The National fasali grammyja za zadnjo ploščo Sleep Well Beast. Z njo so še enkrat več utelesili svojstven zven tesnobe srednjega razreda, umetelen in raskav, mrmrajoč in kričav, melanholičen in energičen, liričen in aktivističen, introverten in esktraverten, opit in trezen hkrati, sebe povzdigujoč in obenem zavit v samoironijo. Uteleša se v Berningerjevem glasu in njegovih besedilih, ki so v bistvu izpovedi fotra srednjih let, razpete med osebnoizpovednim in univerzalnim, ki jih nato raskava otožnost in temačnost v zvenu ter pridih ironičnega oziroma romantičnega potisnejo izven sfere fotr rocka. To potrjuje tudi izredno raznolika generacijska sestava publike na koncertu, ki vpija nemirne fotrovske prebliske ne glede na lastno starost. Ta nemir so na novi plošči ujeli v še bolj plastovite, bolj razpuščene skladbe, z enotno atmosferičnostjo, ki temo nenehno odzvanja z različnih slušnih kotov in emotivnih nians. Glede na to, da so pesmi s plošče osrednja sredica koncerta, ki atmosfero ohrani kljub temu, da z elektroniko podprte skladbe v živo prenese v malo bolj rockerski milje, je napetost med publiko in bendom manjša in s tem mirnejša tudi intenzivnost odziva. Ta se je dvignil šele ob četrti skladbi The System Only Dreams In Darkness, v uvodu pa so nas presenetili z dvema novima skladbama, Quiet Light in So Far So Fast, ki sta zaenkrat šele svojstveni skici, a z jasnimi melanholičnimi, baladnimi in atmosferskimi obrisi. Navkljub ekskluzivnosti je šlo morda za zmotno potezo benda, vsaj v uvodnem grajenju atmosfere koncerta, ki se je razplamtela s skladbami s predhodnih albumov, spretno vtkanimi med skladbe z aktualne plošče.

Koncertna zvočna podoba skladb The National je vedno drugačna, bolj hrapava in raskava, izraziteje kitarska in predvsem manj plastovita kot na ploščah, kar njihov koncert postavlja v zanimivejšo luč in izkušnjo. Tokrat je glasba aranžirana v medigri kitar, variiranega baritonskega glasu, izjemnega bobnarsko-basovskega pulza, melodij klavirja, melodij in tekstur trobil ter zdaj aktualnih elektronskih in sintetiziranih zvočnih vnosov. V uvodih in zaključnih delih skladb si vzame več prostora za spontanost in subtilna zvočna preigravanja ter zvočne nianse, kar morda vzame intenzivnost in klimaktičnost predvsem nekaterih starejših skladb, a obenem izgradi enotnejšo atmosfero, ki se vije skozi celoten koncert. Morda so bili ravno zato marsikateri kitarski deli in eskapade bratov Dessner rahlo pridušeni in zvočno včasih ne dovolj glasni. Berningerjev vokal je danes manj impulziven, z leti bolj umirjen ter manj prodoren, manj kričav. Kar pa ne pomeni, da nismo še vedno deležni izletov med publiko in tokrat tudi petja na obodrskem šanku ter energičnih izlivov ob skladbah Graceless, Mr. November in Terrible Love, ki so na koncertu poosebljale njihovo imenitno zmes melanholije s prikrito energičnostjo, tiho jezo in agresijo. Koncert so tradicionalno zaključili z akustičnim singalongom skladbe Vanderlyle Crybaby Geeks in nas zapustili po skoraj dveurnem nastopu, ki ga niso prekinili z obveznim bisom.

Z izjemo dveh novih skladb, ki so jih v uvodnem delu nastopa premierno izvedli na evropskih odrih, ni bil program nič posebnega v primerjavi z drugimi koncerti turneje. Morda je kdo pričakoval več skladb s plošče Boxer, ki so jo pred kratkim izdali v obliki koncertne plošče. Izbor bi bil lahko tudi drugačen, a je očitno predvsem prilagojen celovitosti zvena med koncertom. V njem ni bilo obenem nobenega nostalgičnega vračanja k predhodnim koncertnim izkušnjam na Hrvaškem ali poizkušanja obujanja posebnih vezi med njimi in hrvaškim občinstvom. Te so na svojstven način tako ali tako vedno iluzorne. Bend je oddelal še en dober koncert turneje, ob čemer se ne boji zveneti malce drugače. Na ta način se te namišljene vezi, ki ponavadi bend ukalupijo v en zvok in eno sliko, ki jo hoče publika nato reproducirati znova in znova, pretrgajo in prav je tako.

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness