Sophia Djebel Rose @ Gala hala
Gala hala, Ljubljana, 8. 5. 2025
Sophia Djebel Rose, francoska kantavtorica maroških korenin se je na svoji turneji po Evropi ustavila tudi na Metelkovi in že naslednji dan krenila naprej proti jugovzhodu. Predstavila je svoj nedavni album Sécheresse, ki je medijsko in promocijsko zelo dobro podprt, zato ne preseneča, da jo je gostila prav Gala hala. Med vsemi ljubljanskimi prizorišči se Gala še najbolj ozira na trende alternativne glasbe, čeprav bi glasbeničin nastop sam po sebi morda bolj pristajal kakšnemu drugemu klubu. Na oder, ki žanrsko ne diskriminira, je pred maloštevilno publiko stopila sama, opremljena le z mikrofonom, pedali in prelepo sinjemodro lesketajočo se električno kitaro Fender Jazzmaster.
Ker je od prvega albuma samouke glasbenice minilo šele slabih pet let, bi lahko pričakovali tehnično bolj okorno, a strasti polno predstavo, a se je izkazalo ravno nasprotno. Sophia je bila tehnično odlična, vendar vidno utrujena. Kot tujejezična kantavtorica z enim samim inštrumentom je bila postavljena pred velikim izzivom – napolniti dvorano in pokazati, da je glasba univerzalni jezik. Ko so skladbe prehajale iz ene v drugo in nam je vmes namenila bolj malo besed ali pojasnil, je v zraku zevala praznina, ki bi jo lahko napolnila le dodatna sporočilnost, ker so bili kitarski prijemi dokaj preprosti. Vendar se besede kar niso same od sebe prevedle skozi druge čute, zato je fizična vrzel med njo in publiko postala še bolj otipljiva. Le na trenutke je bil kakšen zven njenega polnega glasu ali rezonirajočekitare presunljiv, večidel pa nastop njeni glasbi ni dodal nove dimenzije. Hkrati zvok v živo le redko ohrani isto čistočo, ki odlikuje minimalistične albume. Morda se je čutila rahla odsotnost ali pa kar razočaranje nad publiko, ki bi ga lahko dojemali tudi kot vzvišenost, čeprav se glasbenica verjetno ni želela zavestno distancirati. Je pa to nehote sporočila z zaključkom v stilu, »roba je zadaj na štantu, na repete lahko pozabite, čau.«
Izkušnja, ki je hrepenela po nepredvidljivi igri, se je zaciklala v dokaj povprečno interpretacijo glasbe z albuma, ki mu je minimalizem prijal in je znal pustiti besede odzvanjati za nežno premlevanje, tu pa je ta učinek izostal. Obenem je bila vsa pozornost usmerjena na avtorico, ki se nekako ni znala dokončno odpreti in nas uročiti. Pred novo publiko bi bilo vendarle bolje izgledati patetično kot mrtvohladno. Koncert je bil nekje do polovice ob pomanjkanju ritmike, igrivosti in večplastnosti zvoka dokaj mlačen. Toda preden bi zaključili s kakšnim sklepom v smislu, »cesar je nag«, je Sophia Djebel Rose napovedala paradno skladbo Blanche Biche, ki je bila edina dovolj neposredna in spevna, da nas je pritegnila do kraja. Z njo je glasbenica nekoliko popravila grenak priokus, ki ga je pustila enodimenzionalnost v smislu hrušča kitare kot edinim zbadljivim elementom, ko koncertna pozornost ni odslikala medijske. Blanche Biche ali bela srna je zvenela pristno in bolje kot albumska različica, ne le zaradi izraznih sredstev, kot sta denimo telo in scena, temveč predvsem zaradi zvena glasu. Morda tudi zastran same napovedi komada, ki je dodal kontekst tudi vsem deviškim poslušalcem, da so končno lahko dali od sebe nekaj pozitivnega gibanja, kretenj ali pa le mimike obraza.
Kratek nastop brez vmesnih zgodbic, predskupine, scenografije, placeholder glasbe, uvoda, zaključne dodatne skladbe, benda … skratka, vsega, kar največkrat pridoda ali redkeje odvzame koncertom, je bil torej kljub izjemnemu vrhuncu razočarujoč. Zgovorno je tudi dejstvo, da je zažgala šele neavtorska pesnitev. Zdi se, da je bila skoraj vsaka izvedba skladbe prikrajšana za zasluženo interpretacijo v slogu zaključne. Kar pomeni, da kljub askezi koncertu ne bi manjkalo prav nič, če ne bi bilo občutno pomanjkanje duše in zagona. Škoda.
Dodaj komentar
Komentiraj