4AD, 2017

The National so bili v svoji skorajda dvajsetletni ustvarjalni karieri vedno tihobni, a trmasto vztrajajoči in počasi rastoči del njujorškega vala prvega desetletja novega milenija, ki je na podlagi obujanj zvoka iz obdobja post punka New York za nekaj časa ponovno potisnil v ospredje sodobnega rockovskega dogajanja. A če so Interpol, Yeay Yeah Yeahs, The Strokes in še kdo v ospredje postavljali z blagimi ekscesom začinjen njujorški šik, so The National potrpežljivo gnetli in oblikovali lasten zvok. Orišemo ga lahko kot sežetek indie rocka, prepletenega z blagim croonerstvom, z malo cinizma celo kot fotrovski rock, rock za starejše občane in občanke, nekdo ga je duhovito poimenoval kar brunchcore. Skozenj so utelesili svojstven zven tesnobe srednjega razreda, umeteljen in raskav, mrmljajoč in kričav, melanholičen in energičen, liričen in aktivističen, introverten in esktroverten, opit in trezen hkrati, sebe povzdigujoč in obenem zavit v samoironijo. Te lastnosti zvenijo tudi na novi plošči Sleep Well Beast, ki nemir teh vmesij skozi glasbo in besedila utelesi najbolj konsistentno in najmočneje do sedaj.

Ploščo zaznamuje enovita tematika, utelešena v besedilih, skupnem delu pevca Matta Berningerja in njegove žene Carin Besser. Umestila sta jo v vmesje medsebojnih odnosov para, dinamike znotraj zakona, le da sta jo v pesmih obrnila v razmerje, ki se je že končalo, izpelo skozi neizgovorjeno, neizpovedano. Plošča izpoveduje tisto, kar je v razmerju neizrečeno, tiho, a prisotno, neimenljivo, obenem pa predstavlja glavno dinamiko, tisto nemogoče v razmerjih, ki je v svojem jedru razdiralno, konfliktno, a hkrati ujeto v svojstveno resignacijo. Ta je tako nemir kot pomiritev in to je tudi glavna atmosfera, ki zveni in se pesni iz dvanajstih pesmi na plošči. V to tematiko se prikrade seveda tudi šum aktualne politične dejanskosti sveta okoli nas. V primeru The National, ki ves čas dejavno podpirajo demokrate in zagovarjajo liberalna politična stališča, ta šum seveda predstavljata regresija in stanje razočaranja ob Trumpovi zmagi. To naslavjanje je zamenjalo kritičnost kot smo ji bili denimo priča ob vsakdanji pesmi Fake Empire s plošče Boxer, naperjeni proti Bushevi administraciji, ter vznesenost, kot jo je zaznamoval Obama v skladbi Mr. November s plošče Alligator. Če se Bush na nek način kot senca vrača skozi Trumpa, je resignacija še edina realna posledica, ki jo je prinesel Obama.

The National tega ne zapojejo in ne izrečejo naglas, upanje liberalne politike v ZDA in širše pa izpovejo spet skozi osebno intimo, preko izkušnje očetovstva in negotovosti ter tesnobe, ki jo ta prinaša, kar nas vrača v temo skladbe Affraid of Everyone s plošče High Violet. To upanje in verjetje v to politično paradigmo je obenem rak rana in slepota liberalcev, ki jo plošča nehote izpoveduje med vrsticami. Berninger v besedilih te tematike mojstrsko premešča, včasih v eni sami pesmi, in čeprav so tokrat besedila v izpovednosti bolj preprosta in direktna, obenem ohranja poetično neujemljivost, ki jih postavlja izven zgolj osebne izpovednosti v polje univerzalnosti. The National so bili v svoji liriki in glasbi za tukajšnjega recenzenta vedno subverzivni, tokrat nemara še močneje. So eni izmed redkih ustvarjalcev v polju popularne glasbe, ki liberalno sredico srenjega belega sloja skozi vso tesnobo, ki jo ta proizvaja in na kateri temelji, nosijo brutalno neposredno, brez poze in na poetično perverzen način grenko-sladkobne glasbe.

Tematska osredotočenost hkrati v spoju s ponovno čudovito subtilno plasteno glasbo gradi enotno atmosfero, ki temo nenehno odzvanja z različnih slušnih kotov in emotivnih nians, obenem pa plošči daje enovitost, ki ne pade niti ob nekaterih šibkejših pesmi. In to je ena najmočnejših odlik pričujoče plošče. Berningerjev baritonski glas je večkrat posnet od blizu, ujame vse tiste skrite nianse, padce v višini in nihanja v melodičnosti. Berninger ni bil nikoli obrtniški crooner. Tokrat se v interpretaciji večkrat vrne k formi vmesnega prostora med petjem in momljajočim govorjenjem, v prostor vznikanja melodij, ki jih vije počasi in z malimi spremembami v višini in intenzivnosti nato večkrat potiska do himničnih višav, kot v prvem singlu s plošče The System Only Dreams in Total Darkness ali v skrajnem osciliranju izrazito punk rockovske skladbe Turtleneck. V tem kljub pridušeni naturi celotne plošče bend deloma ohranja stik tudi s štadionsko formo pesmi, ki so jo prvič ustvarili na plošči High Violet.

Pesmi iz ozadja ponovno večkrat tenkočutno barvajo ženski ali moški visoki spremljevalni glasovi. Če so bili to v preteklosti denimo glasovi St. Vincent in Sharon Van Etten, sta tu zdaj Lisa Hannigan in Arone Dyer, na plošči pa je ponovno prisoten tudi Justin Vernon iz Bon Iver. The National so v svoji glasbi uspeli na povsem samosvoj način združiti prvine folk rocka, punk rocka, temačne veje popevkarstva in romantične linije sodobnega minimalizma v klasični glasbi. Slednje prispevata Bryce Dessner, uspešen skladatelj in del linije, ki jo predstavljajo John Luther Adams, Nico Muhly ali David Lang, ter njegov brat, kitarist in producent Aaron Dessner, ki sta odgovorna za glasbo. Minimalizem njunih značilnih skupnih kitarskih linij se tokrat večkrat umakne bolj raskavim in izpostavljenim linijam ter celo razpuščenim kitarskim solažam, kot denimo v že omenjeni The System Only Dreams in Total Darkness ali v sredinskem rocku skladbe Day I Die, v kateri kitara večkrat - in to ne prvič - zveni kot tista izpod prstov in efektov The Edgea. Ritemski bratski dvojček basista Scotta in bobnarja Bryana Davendorfa ponovno prispeva trdno in prožno podlago, ki tokrat še intenzivneje vstopa ali izstopa iz skrbno niansiranih plasti glasbe in je zmožna trdnega in udarnega ritma ter nežnega pulziranja. Obenem Bryan večkrat poseže po programiranih, sintetičnih bobnih, ki včasih delujejo nekje med ritmom in dodatno zvočno teksturo. Na plošči je tudi več klavirskih baladnih skladb, kot so denimo uvodna Nobody Else Will Be There, Born To Beg in Carin at the Liquor Store, ki sledijo liniji grenko-sladkobnega klavirja in Berningerjevega petja v višjih registrih, kot ga predstavlja pesem Pink Rabbit s plošče Trouble Will Find Me.

V glasbi številnih zvenov in nians, ki tlijo pod nosilnimi tvarinami pesmi, so ponovno čudovito pritajeni aranžmaji trobil in klasičnih glasbil celega orkestra, ki dodatno barvajo in podčrtujejo atmosfero skladb, obenem pa si občasno dovolijo biti tudi bolj disonančni kot doslej. Prevladujočo in ključno zaznamujočo atmosfero pa najbolj intenzivno podaja tokrat izdatna uporaba elektronike in sintetičnih linij sintetizatorjev zvoka, ki se pojavljajo bodisi kot teksture v Nobody Will Be There ali nosilci melodij in pulziranj, kot v Walk It Back in I'll Still Destroy You. Med drugimi so jih prispevali Justin Vernon v maniri zadnje plošče Bon Iver ter znani nemški dvojček Mouse On Mars s svojo formo nervoznega vijačenja, ki intenzivira mirno naturo večine skladb in najbolj intenzivno podčrta tesnobnost pesmi.

Vse to se na izjemen način spoji v zaključni in hkrati naslovni Sleep Well Beast, ki s svojim navidez eteričnim zvenom spomni na skladbo Cardinal Song s plošče Sad Songs For Dirty Lovers. »We've been stuck out here in the hallway for way way too long/I'm at a loss, I'm at a loss/I'm losing grip, the fabric's ripped,« pravi. Če je to glavni sentiment glasbe na plošči, pa to ne velja za sodbo o njej. S Sleep Well Beast so The National stopili še en korak naprej na poti, ki so si jo začrtali s ploščo Boxer. Od takrat dalje so posneli same dobre albume in s Sleep Well Beast spet izdatno nadgrajujejo izredno konsistentno linijo, ki jih upravičeno umešča med močnejše izvajalce popularne glasbe zadnjega desetletja.