VITJA BALŽALORSKY, THE EX

Recenzija dogodka
Vitja Balžalorsky in the Ex
25. 10. 2016 - 17.30

Foto Vitja Balžalorsky: Nada Žgank

 

Na tokratni Defoniji se je zgodil silovit naskok na zvok s strani izvrstnih muzičistov. V enem večeru smo se namreč razveselili enega najdejavnejših in raznovrstnih domačih kitaristov Vitje Balžalorskega ter nizozemskih glasbenih avanturistov The Ex. 

Uvodni nastop oziroma recital, kot ga je poimenoval organizator koncertnega večera Miha Zadnikar, je torej pripadel Vitji Balžalorskemu, katerega ime se je v alternativnih krogih prvič začelo šušljati po mnogih legendarnih jam sessionih na Metelkovi in v Rogu. Kljub mladosti je nanizal zavidljivo število koncertov v večinoma jazzovskih in rockovskih zasedbah, sicer pa si dovoljuje izlete v noise, elektroniko in improvizacijo. Čeprav je zasedb, kjer je ali še igra, mnogo več, pa je potrebno opomniti vsaj na to, da je zadnja okrepitev stonerskih norcev Carnaval, avtor vseh komadov jazzovske plošče Wu-Wei zasedbe Balžalorsky/Drašler 3o ter član Orkestra Brez Meja in Komba Zlatka Kaučiča. Namesto na kitari pa svoje prste na klaviaturah uri še pri jazzovsko-elektronski zasedbi Litošt. 

Ta vpogled v njegovo obsežno delo nam deloma pojasni tudi njegovo odločitev, da se svojemu radovednemu raziskovanju novih zvokov namesto v zasedbi zasluženo posveti še v solističnem nastopu, ki pa združuje vse njegove projekte v enem. To seveda ne pomeni, da zveni isto. Bolj se zdi, da je na svoj solistični impro eksperiment prenesel veščino različnih načinov igranja na kitaro in uporabo zavidljivega števila efektov glede na žanrsko linijo. S tem pa v osnovi ne mislimo na uporabo jazzovskih ali drugih akordov, čeprav ti mestoma in na pravih mestih tudi zazvenijo. Bolj se nanašamo na njegovo uporabo lahkotnega jazzovskega prehajanja kot tudi bolj tršega rockovskega igranja. Ko proizvaja zvok, se z njim igra na način, da s hitro menjavo efektov zvok secira na dele, ki ustvarjajo svojevrsten ritem. Da pa to ni dovolj, nas tu in tam v svojem solo eksperimentalnem projektu popelje na polje elektronike, kjer zveni, kot da bi vdiral v elektronski sistem in posnemal računalniško govorico. Različna žanrska ozadja ter detajli igranja z lokom in manevriranje med kopico efektov so nas popeljali čez različno intenzivne, raznolike in v luči tega nikakor ne nezanimive zvočne pokrajine. V svojem skoraj enournem nastopu nas je sprehodil skozi svoj praktično celoten opus in nas še enkrat prepričal, da je odličen poznavalec svojega inštrumenta in izvrsten glasbenik nasploh. Za morebitno uporabo na načrtovani letošnji solo plošči pa je svoj nastop tudi posnel.  

Sledile so evropske legende undergrounda The Ex, ki so v svoji 37-letni karieri izdali že vsaj dvajset albumov. Čeprav je od ustanovnih članov ostal zgolj kitarist Terrie Hessels, pa se njihovo osnovno glasbeno vodilo, tj. ohraniti kritičnost v besedilih in ostati neodvisni od založb, imajo namreč kar svojo Ex Records, ni spremenilo. V osnovi se še vedno držijo punkovske drže in zvena, ki je v večini prevladoval tudi na tokratnem koncertu, saj so The Ex nastali na vrhuncu punka ob koncu sedemdesetih in so v svoji osnovi prav to: anarho-punk bend. So pa seveda znani po svoji glasbeni divergenci, ki jih je kasneje vodila v free jazz in folk vode ter posledično v sodelovanja s temu primernimi glasbeniki in potovanja po večinoma afriški celini. V Sloveniji so nanizali že kar nekaj špilov, med drugim tudi z žal že pokojnim pihalcem Gétatchèwom Mèkuryo na metelkovskem Letnem odru, ki so mu na koncertu posvetili zadnji komad. 

Po precejšnjem čakanju, ki se je sprevrglo že v rahlo skrb, če koncert sploh bo, se je publika odločila, da hrupne The Ex prav tako hrupno kar sama prikliče na oder. Dolga pavza naj bi bila posledica osebnega nesoglasja med člani benda, morda se je to manifestiralo zaradi utrujenosti od turneje in nelagodja ob igranju na tuje inštrumente. Namreč, če so The Ex lepo in varno prispeli v Ljubljano, pa njihova prtljaga z glasbili ni. Kljub vsemu nas glasbene legende niso pustile na cedilu ter so zgolj potrdile svoj sloves enega najboljših bendov v živo. Kot pričakovano smo se spustili v Gromkini tradiciji primerno punkovsko norijo, pospremljeno z veliko mero noisa in nekaj freejazzovskimi momenti, kateri je tempo narekovala žanru odlično primerna bobnarka in pevka Katherina Bornefeld. V komadih je diktiral prodoren glas kitarista Arnolda de Boerja, ki v ironičnih in sarkastičnih besedilih interpretira celotno družbenokritično držo zasedbe. Skupaj z basistom, ki prav tako monstruozno kot ostali člani lomasti po svojem inštrumentu, nam v svojem hrupnem in direktnem podajanju zvočnega sporočila nikakor niso prizanesli. Čeprav bendu in nekaterim igranim komadom neverjetno sede še brass sekcija, pa je tokrat vseeno nismo pogrešali. Koncert se je namreč stopnjeval v precejšnje koncertno rajanje, ki bi si ga kljub dvema sicer kratkima bisoma in pozni uri marsikdo še želel nadaljevati.

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness