WARRIOR'S DANCE FESTIVAL

Trdnjava Kalemegdan, Beograd, 15. 9. 2012

Da imajo The Prodigy in beograjsko občinstvo prav posebno kemijo, je bilo jasno že leta 1995 na njihovem mitičnem prvem koncertu v razprodani Hali Pionir. Od takrat so se v Srbijo vrnili trikrat in dvakrat nastopili na Exitu v Novem Sadu. Kako zelo rada jih ima srbska publika, jim je pokazala z izglasitvijo, da se morajo prav britanski pionirji big beata nujno vrniti in počastiti 10. obletnico omenjenega festivala. In ker medsebojna navezanost očitno še ni preminila, je v Prodigy štabu padla odločitev, da se vrnejo še enkrat in še bolje: z izvedbo tretjo edicije lastnega festivala Warrior's Dance v Beogradu. Prvič so se z njim predstavil leta 2009 v tokijski dvorani Makuhari Messe na Japonskem, ponovili pa so ga lansko leto v britanskem Milton Keynes Bowlu, kamor se je strnila kar 65.000 glava množica.

Ob pomoči nikogar drugega kot fundacije Exit se je Warrior's Dance z vso glasnostjo odvil v noči med 15. in 16. septembrom, tik pod trdnjavo Kalemegdan. Da naj festival ne bi bil le pretveza za še en koncert The Prodigy s spremljevalci, nam je bilo dano videti v zvenečem line-upu, ki so ga objavili že dolgo pred dogodkom. Poleg lastne malenkosti so na glavni oder za družbo povabili bojda tudi najbolj vročo elektro senzacijo na planetu sedaj, čudežnega dečka dubstepa, Skrillexa, ter britanski drum and bass DJ-set duo Chase & Status, podkrepljen z MC Rage-om ter novozelandskega DJ-ja Zanea Lowea. V zgodnjih urah in na stranskih odrih naj bi jim družbo med drugimi delali še: britanski Caspa; nam dobro poznani hrvaški elektro pop-punkerji Lollobrigida; lokalna mešanica crossoverja, hard-cora ter reggaeja Eyesburn; psihadelični elektro-rokerji Petrol; punk zasedbi Goblini in Ritam Nereda; ter tudi slovenska elektro-drum'n'bass-punk zasedba Hex. Slednjim so čast nastopa na glavnem odru, v sicer nehvaležnem popoldanskem terminu menda požegnali kar sami Prodigy.

Začetek festivala se je pričel s tako imenovanim Warm-Up partijem že v petek, kjer je v Kulturnem Centru »Grad« temperaturo za prihodnji dan dvigoval Caspa. Dogodek na mini-beograjski Metelkovi so obiskali predvsem zahodnoevropski prišleki, ki so bili voljni plačati vstopnino petih evrov. S strani organizatorjev je bilo verjetno pričakovano, da bodo na samem sobotnem dogodku tujci v večini, vendar so se takšna predvidevanja izkazala za napačna.

Uradni sobotni pričetek je bil napovedan za peto uro popoldne, vendar je od prejšnjega večera zaspana množica nekoliko bolj pospešeno pričela prihajati na prizorišče šele veliko kasneje, ali pa se je zadržala v hedonizmu srbskega roštilja. Proti mnenjem se je geografsko množica zožila na domače občinstvo gorečih oboževalcev in firbcev. Le peščica nas je bila torej tistih tujcev, ki smo se tja odpravili načrtno. Uvodni nastopi pretežno lokalnih skupin, med njimi tudi sloveskih Hex, so bili tako nekoliko slabše obiskani. Jasno je namreč bilo, da Beograjčani v večini čakajo na nastop glavnih pobudnikov festivala. Samo vzdušje je bilo, glasbenim zvezdam navkljub, veliko bolj sproščeno kot na podobnih glasbenih dogodkih, ki jih imamo možnost obiskati v širši bližini naših meja. Publika se je pred glavnim odrom pričela gostiti že med nastopom Zana Lowa in tam zvesto ostala vse do pričetka nastopa Prodigy. Po hitrem pregledu dogajanja je padla tudi zadovoljiva ugotovitev, da so odre strateško postavili dovolj blizu in je obiskovalec lahko dokaj hitro ocenil glasbeno dogajanje ter ga po okusu spremenil. Nekje proti polnoči so pred veliko poslastico večera domačo publiko na eni strani festivalskega prizorišča razvnemali Eyesburn, na drugem odru pa nas zaradi motečega vzdihovanja Sajsi MC ni prepričal drugače zanimiv DJ Damjan Eltech. Velja omeniti, da si trije odri prikladno nosili imena treh singlov iz komercialno izredno uspešne zadnje plošče The Prodigy 'Invaders Must Die': levemu odru so nadeli ime 'Take me to the Hospital', desnemu 'Invaders', centralnemu pa seveda 'Warrior's Stage'.

Dogajanje na obeh straneh je zaradi priprav napovedanega pričetka nastopa Prodigy zamrlo nekje proti pol eni. Z manjšo zamudo so ljubljenci srbske publike v velikem poku štartali s komadom 'World's On Fire' iz zadnjega albuma, takoj zatem pa poskrbeli za vsesplošno evforijo z 'Breathe' ter 'Jetfighter'. V odmerjenih devetdesetih minutah so predstavili pet naslovnih komadov iz 'Invaders must die', preostale skladbe pa so bile seveda jagodni izbor uspešnic 'Firestarter', 'Dogbite', 'Run With The Wolves', 'Smack My Bitch Up' in podobnih. Da jim Srbi dobesedno jejo iz roke, je bilo očitno, ko so pri 'Smack My Bitch Up' na vreščeče zahteve Maxima Realityja ubogljivo počepnili, večina pa jih je tudi prezrla bizarno dejstvo, da je nekaj športnih navijačev v sredini uspelo prižgati baklo in jo nato zalučati proti publiki v prvih vrstah. Prodigy so svoj več kot uspešen nastop zaključili z zimzeleno 'Out of Space' in se brez prevelikega pompa spravili iz odra.

Po zaključku tega nastopa je pričelo kazati, da se bo večina obiskovalcev odpravila kar domov. Veliko razočaranje med navzočimi je bila odpoved prav tretje naslovne zasedbe tega dogodka, Chase & Status, ki ni bila niti napovedana, kaj šele obrazložena. Za mnoge še hujša demotivacija se je izkazala organizatorjeva podcenjenost obiska, saj je takoj po koncu nastopa Prodigy skorajda zmanjkalo pijače na vseh šankih.

Kljub nevšečnostim je publika potrpežljivo počakala do pozne pol tretje ure in z velikim navdušenjem sprejela trenutno najbolj zaželjeno zvezdo eletronike, Skrillexa. Mladenič s pravim imenom Sonny Moore, ki je leta 2010 zaslovel s ploščo »My Name Is Skrillex«, lansko leto pa celo osvojil tri Grammyje, je prizorišče pretresal dobro uro in pol. Poleg izbire komercialnih 'Cinema', 'First of the Year (Equinox)', samonaslovne 'My Name Is Skrillex' in 'Bangarang', nam je zgodnje jutranje ure polepšal še z remixi 'Make it bun dem' Damiana Marleya, 'Sabotage' Beastie Boys ter prav posebnim vložkom naslovne špice vsem znane serije Fresh Prince of Bel Air. Vidno ganjen nad toplim odzivom občinstva, ki mu je energija počasi že pojenjala, je oder zapustil nekaj po četrti, ko je tudi festivalsko vzdušje pričelo zamirati.

Z bobnom in basom nabita noč pod Kalemegdanom nam je vseeno pustila priokus, da je bil celoten festival nekako zamaskiran v koncert The Prodigy kot edinega headlinerja večera, ter da so se ostali nastopajoči okoli njih zvrstili le kot predskupine, ki skrbijo za dobro vzdušje. Sestava tega enodnevnega dogodka, s precej velikim izborom glasbenikov za en sam večer, je močno spominjala na opevani Exit, le da je bil Warrior's Dance resda prirejen za lokalno, ali pa vsaj nacionalno raven. Na nek način imajo prav - če ne drugega, je bila publika občutno bolj razgibana od britanske diaspore, ki zadnja leta prevladuje v Novem Sadu. Zameriti jim gre edino to, da niso prej najavili odpoved zelo pričakovanih Chase & Status, ki bi občinstvo lahko zadržali do prvotno načrtovane šeste ure zjutraj in prijetno zaokrožili vikend.

Tako se je krajše, a še vedno precej sladko zaključil dogodek, ki se na tem koncu Evrope verjetno ne bo ponovil, bo pa v srbski prestolnici definitivno še nekaj časa opevan.