William Basinski, Luka Prinčič

William Basinski, Luka Prinčič

Recenzija dogodka
22. 5. 2014 - 16.00

Kino Šiška, 21. 5. 2014

 

Kataman, Kino Šiška in MoTa - Muzej tranzitornih umetnosti so včeraj zaokrožili še en kombo super vznemirljivih koncertov. Spodnjo dvorano Kina Šiška sta tokrat vznemirjala Luka Prinčič in William Basinski.

Prinčič je svoj set glitchy in v dolgih pasažah zelo ritmične ambientalne elektronike dimenzioniral v precej dolg lok. Vendar je bilo vredno vsake minute. Predstavil se je z nečim, kar je bil najverjetneje na novo pripravljen material, predvsem na novo sestavljen. Glede zvočnih virov verjetno ne bo daleč od resnice, če rečemo, da smo slišali tudi nekaj rekontekstualizacije starejšega materiala, vsaj tistega s plošče Sad Sam Lucky Outtakes, vendar pa je bila včerajšnja realizacija povsem drugače strukturirana in je uvedla drugačen zvočni ekosistem s prevladujočim razločnim ritmičnim pogonom. Gradil je z nekaj jasno motiviranimi dinamičnimi, teksturnimi in ritmičnimi elementi, s katerimi je sestavil nadvse smiseln in dovršen scenosled, brez momenta statične ambientale ali „live set“ miš maša. Tokrat je tudi zelo spretno vstopil v prostor in polno prevladal njegove prednosti ali slabosti. Tukajšnjemu recenzentu je Prinčičev nastop deloval tudi precej ozaveščeno sodobno, ni bil namreč varianta nikakršnih našim scenam bolj domačih stilskih odvodov ali odmevov preživetih metod, pač pa je s svojim spajanjem dromljajočih, technoidnih, mehko ambientalnih in kratkih ostrih hrupnih posegov predstavil predvsem učinkovito zvočno krajino nekje med pulzom in zasanjanostjo. To vmesje pa danes kroji velik del podobnih muzik in ima svoje vrhunce predvsem v strukturni domišljenosti in osmišljenosti sinteze stilskih elementov, ne v zvočni izvirnosti ali razpoloženjskih ekstremih. Prinčič je včeraj tu slavil in navzoči so mu pritrdili z navdušenjem in doživetim aplavzom.

Po Prinčiču je William Basinski stopil pred precej bolj napolnjeno dvorano in s svojim nastopom odpeljal nekam preko polja mediativnega. Njegova glasba je zares edinstvena in osebna, res lepa in vžemajoča. V jedru nastopa so zanke kasetnega traku, ki jih William spretno pelje v nepregledna prepletanja že napol razpadlih inštrumentalnih linij komorne inštrumentacije ali posameznih klasičnih inštrumentov. Ta glasba je tehten odziv na in nadaljevanje minimalistične kompozicije, ki metode fokusiranja ali defokusiranja dinamičnih elementov pelje višje v eter prosojnosti, nad bolj konkretne posege v pozornost in „perkusivno“ interakcijo, ki jo je vpeljevala zgodnejša linija skladateljev. Njegovim metodam bi sicer težko pripisali še vedno aktualno minimalistično raziskovanje, vendar pa po drugi strani predvsem z osebnostjo Williamova glasba ostaja zelo živa.

Basinskijev ambient vrši napetost med zgodnejšim minimalizmom in delno izpeljanko sodobnejše ambientalne glasbe. Ne nazadnje je Basinski stalni sopotnik in s tem eden ključnih bližnjikov teh tokov sodobnih muzik. Nekako prikladno pa njegovo izvajanje in prezenca implicirata določeno mistiko, ki ne nazadnje izvrši tudi nelagoden moment. Nenavadna je smernost njegovega posredovanja med mikro in makro prostori. Kot bi defokusiral v fokus in obratno, medtem pa pravzaprav popolnoma onemogoči jasen vektor. To je najlažje razvidno iz spremljajoče preproste vizualije morske gladine, ki predstavlja tako oblike valovanja, ki jo delajo že intuitivno prepoznavno, kot tudi druge svetlobne dinamike, ki lahko ustvarijo drugačne vtise, denimo podobo filtriranega belega šuma, s tem pa popolnoma druge gostote vizualnega stimulansa in naknadne percipirane slike. Občutek te glasbe je občutek izgubljenosti med nivoji in občutek vzporedne osmišljujoče in – relativno na izgubljenost - domačne omame.

Oba včerajšnja nastopa sta bila izjemno vžemajoča in učinkovita, bil je prijeten in magičen večer glasbe.   

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Super kombinacija, nastop Basinskega pa me je tako očaral, da sem ga šel po zaključku naprej domov poslušat.

res je bilo odlično, edino basinski je bil prekratek

tehnično je bil to event v produkciji Katamana, Kina Šiške in na trejtem mestu MoTA ...

Tudi v Zagrebu je bil izjemen... Zelo mi je všeč moment izgubljenosti med nivoji kar sam poudaril tudi v svoji recenziji. Le da so tukaj predskupinirala Hauschka in L. English.

Luka,

my bad, žal.. sem popravil

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness