Zvočni lišp

Železniški muzej, Ljubljana, 17. 6. 2021

Projektni glasbeni cikli lahko hitro razžalostijo, saj se več pozornosti posveča njihovi tržni vrednosti kot sami vsebini. Svetla izjema, če sodimo po prvi ediciji, je Zvočni lišp, serija, ki sta jo s financiranjem Mestnega inkubatorja zasnovali Eva Mulej in Karmen Ponikvar. Cikel dogodkov eksperimentalne glasbe na zapuščenih in zapostavljenih lokacijah se je prvič odvil pretekli četrtek v Železniškem muzeju in naj bi bil namenjen raziskovanju pomena eksperimentacije, kuratorsko pa posledično voden z iskanjem odgovora na to vprašanje.

Najuspešnejšo enkapsulacijo lokacije časa sta postorila Tine Vrabič in Urška Preis kot II/III. Uvodno terensko zvočenje vlakov in z njimi povezanih mest je zaradi srečnega naključja – vetra – poglobilo vtis, da sopihanje vagonov in žvižganje piščalke občutimo trodimenzionalno – ne le zvočno, temveč tudi fizično prostorsko. Glasbeno lokalizacijo je duo korozivno vpeljal v že izdelano avtorsko podobo, a je bil v primerjavi s preteklimi nastopi in izdajami pristop k instrumentaciji še fluidnejši, pri čemer je predvsem Preis več delala z raznimi digitalnimi vmesniki in pedal boardom. Čeprav ima profesionalno izvežban projekt na domači sceni temačnejše, dromeče glasbe hvaležno mizernega vzdušja sorodne sodobnike, je sceno in dotičen večer obogatil z razkošno nestanovitnostjo, ki karakterizira eksperimentalno glasbo. 

Razvoj abstraktnega zvoka sta prevzeli Lip Rouge oziroma organizatorki dogodka Eva Mulej in Karmen Ponikvar z debitantskim nastopom nedvoumno surove raziskovalne narave, vendar slikovite vizualizacije. Dvojnost instrumentalnih in elektronskih instrumentov je ponudila igro hkratnega antropomorfiziranja digitalnega izpod prstov Ponikvar, medtem ko je Mulej manipulirala dih flavte in glasu. Teatralnost nastopa, ki je zlahka vzbudila asociacije na konec sveta, urbano džunglo in sirene, je zakrila občasno izkazano koncertno nenavajenost in nesinhronost ustvarjalk, v njej izražena gledališkost pa je spomnila na performativnost Mismo Nismo ali na glasbeno nagnjenega Goodiepala. Karnevalskost Lip Rogue torej še ne spreobrača reda sveta, ponuja pa njegovo svojevrstno interpretacijo. 

Zadnja v liniji resne glasbe je nastopila beepblip z zvočno tematizacijo narave, a z ne izključno naravno glasbeno paleto. Izstopajoča živalska oglašanja in klokotanje vode je izrazilo diskrepanco med zvokom in okolico koncerta oziroma Železniškim muzejem. Masivni ostanki preperele prevozniške tehnologije, objeti v travo, polzijo med stanjem biti, tako kot Ida Hiršenfelder tematizira antropocen. Ne gre pa uiti občutku, da to dela z izjemno osebne pozicije. Resda sledi osnovnemu gradniku ambientalne glasbe, izpeljanki ne-fokusa na okolico in kontekst, vendar je slišani svet prvenstveno individualiziran. Vanj popolnoma potopljena ustvarjalka tudi zato ni prišla do izraza, ki ga je skorajda pokopala očitno dosežena zgornja meja občinstva, ki je ob lahkotnejši interpretaciji narave dogodka pridno kramljalo.

V primerjavi s prej nastopajočimi so interakcije bodreče Ingver in gverilke v okleščeni postavi dveh gverilk med alternativno publiko predstavile do sedaj že dodobra odmevajoč manifesto aktivne glasbe, antidiskriminatorne pesmi solidarnostnega vzgiba z v prvi vrsti ulično gledališko uspešnostjo. Koncertno razdrobljenemu naboru skladb ne gre očitati zvočne preprostosti, neprofesionalnega petja ali razglašenih harmonik, saj to nikakor ni poanta predstavljenega, primanjkovalo pa je povezovalno moderatorske rdeče niti in jasnejšega dramaturškega loka, saj so bile pesmi izrazito posamično predstavljene. 

Večer sta zatvorila duo LUMA, koronski projekt dveh glasbenikov Lucije in Martina, ki na polje popa vstopa po zelo kratkem ovinku v alternativni glasbi. Debitantski nastop je prikazal evrosongovsko balado, jazz house himno za Činčin in aktualne mainstream glasbene aranžmaje, kljub neskladju med glasbo – ki jo bomo označili za YouTube pop – in povprečnim poslušalcem Radia Študent pa recenzentka iskreno upa, da se skladbe prikradejo v uho Matjažu Ambrožiču in na frekvence komercialnejših radijskih postaj.

Vsebina prvega Zvočnega lišpa je v raziskovanju eksperimentalnega znotraj glasbe zaobjela zgodovino te misli kot njene osebne interpretacije kuratork. Pohvale za sproščenost prepletanja je nujno iskati v odpiranju simbolno-prostorskih omejitev, ki jih ima eksperimentalna glasba kot uveljavljen žanr ob vzdrževanju tehnične kakovosti, ki jo je zagotovil Boris Soundsystem in je izjemno pomembna vsaj za prve tri projekte. Ob komentiranju projektizacije izpeljanega dogodka se moramo tako ugrizniti v jezik, saj izbrana vsebina vzbuja razmislek, alternativna spoliranost dogodka pa bi bila po godu vsem domačim tako na Metelkovi kot v Kinu Šiška, le občinstvo je bilo na trenutke popolnoma neobremenjeno s staromodnim poslušalskim bontonom. Izkustvo za ponovit.