DJ Sprinkles - Midtown 120 Blues

Oddaja
29. 12. 2012 - 22.00

Mule Musiq, 2008

 

"House isn’t so much a sound as a situation.

There must be a hundred records with voice-overs asking, “What is house?” The answer is always some greeting-card bullshit about “life, love, happiness…” The House Nation likes to pretend clubs are an oasis from suffering, but suffering is in here with us. (If you can get in, that is. I think of one time in New York when they wouldn’t let me into The Loft, and I could hear they were actually playing one of my records on the dancefloor at that very moment. I shit you not.)

Let’s keep sight of the things you’re trying to momentarily escape from. After all, it’s that larger context that created the house movement and brought you here. House is not universal. House is hyper-specific: East Jersey, Loisaida, West Village, Brooklyn—places that conjure specific beats and sounds…

Twenty years later, major distribution gives us classic house, the same way soundtracks in Vietnam War films gave us classic rock. The contexts from which the deep house sound emerged are forgotten: sexual and gender crises, transgendered sex work, black-market hormones, drug and alcohol addiction, loneliness, racism, HIV, ACT-UP, Tompkins Square Park, police brutality, queer-bashing, underpayment, unemployment, and censorship—all at 120 beats per minute.

These are the Midtown 120 Blues."

vzeto iz "Midtown 120 (Intro)"

 

DJ Sprinkles - Midtown 120 Intro
Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Zamudil in mi je bil tolk bad da sem pol nabavil. Good je, Brenda's $20 Dilemma je kul denimo. Razumem, kaj hoče povedati, je res nek deep instrumental undercurrent v tistih NY DJih, ki so kasneje v Evropi uveljavili kot vocal house DJi. Na to prej nisem bil toliko pozoren, ampak true story, tist ta glavn vocal house DJ iz Brooklyna se je enkrat totalno zakadil (reliable sources) pred nastopom v Gavioliju in nato rolal samo deep instrumentalije in so vsi (oz. vse) bili/e kar pissed off. Škandal! :))

Drugače mi plošča deluje kot estetizacija nekega spomina na hyper-specificity. Kar paradoksalno, pravzaprav (spomini ne morejo biti hyper-specific, ali?) 

Vsekakor treba bo stvar debatirati :)

     

thaemlitzova izkusnja housa je sicer nelocljiva od okoliscin transgender zivljenja v 80-ih; kljub temu pa se mi zdi njegova projekcija te specificne izkusnje na celokupen house fenomen malo pretirana. odlicna plosca, drgac. terre je res... artist. veliko razmislja, veliko pametnega ima za povedat

Nekaj zna o tisti konkretni stvarnosti NY deepa, ki ej res je zanemarjena v zgodovini housea. It was obviously not a very happy time in his life, in kot si ti rekel, to sto na uro projicira na celoten house, in pri američanih je zelo težko določati, če gre za hyperbole dovoljen v mejah creative writing ali se dejansko ne zaveda, da so se nekje drugje odvile druge zgodovine (see Chuck Klostermann's essay on soccer for the most (in)famous example of this)

... ampak v iziča sem zvil, now I'm on an early Strictly Rhythm binge, in fuck off kako res dark in warm zveni vse to če ta njegova melanholija ti še odmeva v ušesih: http://youtu.be/hAcP5L4oBPg

Da bo 2013 glasbeno tako good kot včeraj!!!!!!

že dni si razbijam glavo, kako prispevat tem komentarjem in je res težko, predvsem, ker je res da je terre res... kot sem ti Michael že napisal na FBku.. gre za enega radikalnejših glasbenikov, pa tudi mislecev sedanjika. In meni taka radikalnost grozno dosti pomeni...

mogoče le dve skrajno pavšalne opazke: zdi se mi pomembno prisluhnit terreju glede ne-esencialistične (non-essentialist) perspektive, tako na recimo problem spola, kot tudi na problem žanra..

tako tudi mislim, da potencialen terrejev "creative writing" zlo zgreši point. Definitivno gre za creative writing, ampak v njegovem primeru mora posameznik poskušat to brat / poslušat kot potencial resnih posrednih/asociativnih teoretskih/metodoloških implikacij in ne kot domišljiski spis. Pa prosim ne me narobe razumet, kot da napadam tvoje stališče. 

Terre je recimo močan kritik načinov konzumpcije / poslušanja..

zato tudi sploh ta hyper specific, ki si ga Michael po mojem mnenju napačno interpretiral. tu gre, kot razumem sam prej za metodološki zaznamek v smislu zavajajoče ali neresnične / neupravičeno asertirane (skonstruirane) identitete žanra, recimo house-a.. in kakšne posledice ima to v socialnem ter ekonomskem smislu. Terrejevo definitivno specifično izhodišče, ki je neločljivo povezano z njegovim Houseom, pa je namerno izredno subjektivno in osebno izraženo v gornjem citatu iz albuma. Mogoče se on šele na ta način počuti upravičen uporabiti izraz House. Kajti le tako se lahko izogne univerzalizaciji zvoka ali žanra, kar bi bilo v njegovih besedah bullshit. V resnici se diskurz specifičnega / univerzalnega.. in še marsikaj iz njegovega gornjega besedila pojavlja pogosto tudi skozi drug njegov output.

evo: http://www.comatonse.com/thaemlitz/

na sajtu je ogromno materiala - tekstov...

sicer pa, michael.. glede na tvojo uporabo nekaterih teoretskih podlag v letečih pilotih, morda si ti celo bolj pravi za prebiranje ali prisluh terrejevim političnim in ekonomsko kritičnim razpravam, kritiki kapitalizma, razmerja dela... res priporočam, seveda pa je distanca vedno zdrava. taka radikalnost je pač vedno na meji..

meni namreč, bi bilo še najljubše, če bi bile takšne zadeve le skrajno posredno namigovane skozi medije kot je glasba.. ker take reči se da začutit, tud če ni teksta:)

koliko pa je spomin lahko hyper-specific, pomoje je.. ne more bit drugačen, gre namreč za relacijsko utemeljevanje - nasproti univerzanemu. saj spomin ne more biti universal?

fajn link na soccer example drugač:)

Ball'r, denimo, predstavlja eno tako stapljanje njegove subjektive z glasbo, in me je, presenetljivo bom rekel, prepričal (vidim, da je napisal še esej o vogueingu, bom prebral, hvala za link!). Estetsko je tudi smiselno, if you think about it, da je stvar precej napadalno zasnovana: na albumu predstavljen duodem empowerment/disempowerment skozi trans (or black/gay/latino) realnosti deluje kot primerno orodje za neko analizo house glasbe nasploh, good point.

Onkraj estetike albuma pa ufffff. Teorija zelo hitro rata invazivna kar se fenomenov post-kapitalizma tiče, in reakcija na to je lahko "Izgini nazaj v knjižnico!" (jaz), "eh, no ja, tudi če, saj ti "fenomeni" niso nič drugega kot M-C-M ali spektakel ali simulacrum ali..." (marksisti), ali "hvala fucking bogu!" (Terre). Je kar moj polar opposite, torej, ampak mi je precej v veselje in navdih, s tem, da se ne omejuje na tekst in teorijo kot črko na papir, ampak preveva stvar o kateri dejansko teče govor z neko teoretičnostjo. Zato ga lahko povsem resno jemljem, za razliko od skorajda vseh ostalih zlorab teorije na področju pop kulture, in upam, da mi eventualno bo uspelo kaj podobnega naresti s Pilotom.

Pa še to: po mojem spomin ne more biti hyper-specific v smislu, v katerem je ta pridevnik uporabljen v monologu. O tem skozi razmišljam v zvezi s shopping mallsi. Imam spomin na moj obisk v Woodfield Mall leta 1988, in je spomin kot tak, čez in čez pripojen s nekim občutkom topline (družina, previd izobilja skozi imaginacijo otroka, itd.) Po drugi strani v glavi poigravam z idejo materialne hiperspecifičnosti Woodfield Mall 1988. Ta se je (bolj ali manj samodejno, vsaj at first) konstituirala relativno pred kratkim, s pomočjo gradiva, najdenega na internetu in pogovori s sestro o tem, kako je ta ali on del nekoč izgledal, itd. Ključno pri tem je da v tej hiperspecifičnosti mene ni, in stvar se posledično nahaja v nekem drugem registru. Je čisti mit, vem in priznam, ampak nikakor ni spomin: razlika se zelo dobro vidi v zornih kotih: spomin izgleda kot nek first person shooter, hiperspecifičnost izgleda kot Sim City:)

Ali pa Homer: Grki so v njem našli kolektivni spomin, to se je temu zgodilo takrat. Filolog pa bo v uporabi neke zastarele glagolske oblike v zvezi s predmetom, ki ga je arheolog datiral 600 let pred domnevnega nastankom homerskega epa, videl bežen preblisk hiperspecifičnosti (again, also a myth, but a different kind).

In mislim, da lahko to razliko tudi slišiš če poslušaš tiste zgodnje NY ali Italian house plošče, ki jih Terre hvali, in nato njegov album.

And if I get fired for not doing any work today you're paying my rent... Žiga's €200 Dilemma :)))

"House Music Is Controllable Desire You Can Own"

my kind of statement:)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness