MOHAMMAD REZA MORTAZAVI: RITME JAAVDANEGI

MOHAMMAD REZA MORTAZAVI: RITME JAAVDANEGI

Recenzija izdelka
23. 5. 2020 - 13.00

Latency, 2019

 

V oddaji Razširjamo obzorja tokrat predstavljamo glasbo iranskega tolkalca Mohammada Reza Mortazavija z njegove lanske solistične plošče Ritme Jaavdanegi. Mortazavi v svetu velja za enega najbolj cenjenih tolkalskih mojstrov, v rodnem Iranu pa kar za velikana med glasbeniki, takšnega, ki je lastnoročno razširil bogato zapuščino tamkajšnje tradicije, kar pa, kot je vselej v navadi, ni minilo brez negodovanja. A to je najbrž zadnje, kar bi omejevalo glasbeno pot zadržanemu Mortazaviju, ki raje kot z besedami komunicira preko membran svojih glasbil. Ker se delu Mohammada Reza Mortazavija na frekvenci 89,3 MHz-a do danes še nismo posebej posvetili, je prav, da se najprej ozremo k njegovim začetkom...

Začetek Mortazavijeve glasbene poti je zaznamovan z dragoceno obliko usodne sinergije, ko glasbenik v svojem inštrumentu odkrije svojo ljubezen, inštrument pa v povračilo v igralcu razkrije nekoga zares presežnega. Svojo ljubezen je Mortazavi pravzaprav našel v dveh iranskih tolkalih, močno povezanih z iransko tradicijo. Prvo je leseni boben kelihaste oblike z imenom tombak, ki velja za osrednje tolkalo perzijske glasbene tradicije. Drugo glasbilo se imenuje daf in ga tvori membrana, napeta čez širok okvir, na katerem so pogosto vpeti kovinski obročki, ki mu pridodajajo poseben zven. Zgodovina uporabe tega inštrumenta sega še dlje v čas; najzgodnejšo upodobitev dafa so odkrili v neki neolitski jamski poslikavi, ustvarjeni pred približno tremi tisočletji, od takrat pa mu lahko sledimo v upodobitvah vse od različnih obredij iz časa Asircev, sledilcev zaratustrovih naukov do sufijskih muslimanov.

Mortazavi se je učenja tombaka lotil pri rosnih šestih letih in veščine igranja izpopolnjeval s tako naglim tempom, da je z zgolj devetimi leti že zmagal na državnem tekmovanju; dosežek, ki ga je zatem še šestkrat ponovil. Prav tako je v pičlih nekaj letih presegel veščine svojega učitelja in se podal dalje v samosvoje raziskovanje oziroma poglabljanje v zvok obeh glasbil. Igranje na tombak je razvil do takšne mere, da je zaslužen za kar trideset novih tehnik igranja, ki v miljeju tradicije prej niso obstajale. S to razširjeno paleto zvočnih nians je še lažje presegel naravo tolkala kot izključno ritmičnega glasbila, postavljenega pretežno v spremljevalno vlogo, in se v svojem igranju tako lažje podajal v barvanje svojih čustev in občutij. Življenje pod togimi režimskimi konvencijami druženja in prepovedjo plesa je najbrž še utrdilo takšen pomik navznoter, v kontemplacijo in meditacijo naravnano izvajanje glasbe.

Dandanes je Mortazavi že skoraj dve desetletji nastanjen v Berlinu. Bil je gost več eminentnih koncertnih odrov, nastopil je denimo v berlinski filharmoniji ali v operi v Sydneyju, ter številnih, kar najrazličnejših klubskih in kulturnih prostorov, katerih vzdušje in ambient je pogosto kanaliziral v svoje improvizirane seanse. Njegove dosedanje izdaje so v večini vse solistične z izjemno malo post-produkcijskega poseganja v zvok tolkal. A vendar to ne pomeni, da želi glasbenik svojo glasbo ohraniti neomadeževano z vplivi modernih praks in produkcijskih prijemov, v več različnih projektih je namreč sodeloval tudi z nekaterimi elektronskimi producenti, denimo s Fisom, Markom Fellom ali Burntom Friedmanom, s katerim je izdal tudi kratkometražni album.

Album, ki ga poslušamo tokrat, je njegov enajsti solistični izdelek. Navdih zanj je prišel v obliki hipnega déjà vuja v neki noči, ko se je kontemplativno spotikal po robu budnosti oziroma sna in se spomnil, kako je v najstniških letih sleherno noč v podobno zamaknjenem stanju z nadetimi slušalkami odplaval na oni drugi brezkrajni svet. Pomen in smoter, s katerima mu je glasba prežemala življenje, je v mislih imenoval za Ritme Jaavdanegi – ritem večnosti. In med tapkanjem zlogov te skovanke ga je spreletelo, da ti tvorijo predobro poznani in v tradiciji iranske godbe pogosto prisotni enajstosminski takt. Prevzetemu od te pomenljive misli sta se tako porodili ritmična osnova ter snov za improvizacijsko kontemplacijo, seveda za nov album.

Album je tako prežet s hipnotičnim tokom ritma, ki se nas polasti s svojo neomajno repeticijo v izmenjujočem se pulziranju parno-lihega takta. Tempo niha od umirjenih, počasi kotalečih se nizov pokov in trkljanj raznih odtenkov ter tekstur, prek bolj živahnih drncev, do valujočih drobezljanj, ki se med seboj prepletajo in preobražajo v različnih zvenskih modulacijah. Nekakšen subtilen ritem na celotnemu albumu ustvarja tudi izmenjevanje tolkal med skladbami. Za Mortazavija je igranje na daf podobno vdihu, igranje na tombak pa občutku izdiha. Ob misli na potrkavajoč, odrezav zvok udarcev ob njegovo napeto opno in na glasbenika, sklonjenega nad masiven kelihast boben v svojem naročju, si resnično lahko predstavljamo, kako se le-ta počuti pogreznjen sam vase. Predvsem ko v naslednji sapi nato poseže po širšem in lahkem obodu dafa, po katerem pokončno, z daljšimi gibi narekuje širok razpon zvena ali pa opno sproščeno popusti, da ta v donečih udarcih primerno zaniha.

Ko Mohammad Reza Mortazavi spregovori o svojem igranju, so njegove besede vselej ovite v tančico mističnega in se pogosto stekajo k prekipevajoči ljubezni kot življenjskem viru, ki je zanj nerazdružljiv od glasbe. Skozi njegove besede odmevajo ponarodeli verzi sufijskega pesnika Hafisa in, podobno kot slednji, tudi Mortazavi stopa po poti do vzvišenih čustev, svoj navdih pa črpa iz preprostih trenutkov vsakdanjega življenja. Misel na glasbeno pot kot na nekakšno intimno zlitje z inštrumentom, ki ga glasbenik skozi čas spoznava do vseh mogočih neskončnih potankosti, ki se mu počasi razkriva in katerega zven ga v mislih vselej spremlja, deluje že sama po sebi kot prava doživljenjska obsesija. A vendarle ne obsesija, ki bi se izkrivljala v fanatizem, pač pa tiste sorte, ki je lastna iskreni ljubezni in je zato nekje izven tuzemskosti, v domeni božanskega.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Če bo vse po sreči (drugi val pa to), pride septembra na dva koncerta + delavnico v Slovenijo.

Oo, lepa! Hvala za info

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness