Mama Bird Recording Co., 2012

Well if you wake before I die you can find me on the street, heading far from the city to find out what I need... 

Barna Howard je folk izvajalec, ki se napaja z močno tradicijo njujorškega greenwich folka, v njegovi besedi in kitari pa je še bolj izrazit vpliv teksaških kantri folk outsiderjev šestedetih in sedemdesetih let. V oddaji v celoti poslušamo njegov debitanski samonaslovljen album, ki je izšel leta 2012.

Skladbi v podlagah:
1. Barna Howard - Quite A Feelin'
2. Barna Howard - Indiana Rose

Barna Howard je v napačnem desetletju rojeni folk izvajalec, ki je odraščal v poznih osemdesetih in devetdesetih letih v srednjezahodnih pokrajinah ameriškega Missourija. Njegova glas in beseda prebivata v brezčasnih prvinah folk glasbe šestdesetih in sedemdesetih let. Barnovo otroštvo je zaznamovala klasična amerikana, raztresene hišice podeželskega mesteca, med njimi pa neskončno dolge ceste in brezkrajne ravnine. Uka žeja in kasneje ljubezen sta ga iz zavetja otroškega podeželja vodili po mnogih ameriških urbanih središčih, v katerih se je tako v spominu kot tudi kasneje v svoji glasbi, s katero se je s prijatelji resno začel ukvarjati, medtem ko je prebival v Bostonu, nenehno vračal nazaj v naravo in zaprašene sanjave podobe lepših, nedolžnejših časov. 

Po svojem zvenu se Barna Howard nahaja nekje na presečišču vplivov newyorških pesnikov folk renesanse šestdesetih let, denimo Phila Ochsa ali Boba Dylana ter teksaških outsiderjev in storytellerjev, kot sta John Prine ali Townes Van Zandt. V kombinacijo preciznega fingerpickinga in značilnega ritmičnega brenkanja Barna plete pesniške podobe otroških spominov, usode bližnjih ljudi, utrinke sanj in trenutke minulih ljubezni. Pripoveduje izrazito osebne zgodbe, katerih rdeča nit je znana le njemu samemu, a z njegovo abstraktno besedo postanejo univerzalno domače in pomenljive vsakemu poslušalcu.

V prvem glasbenem segmentu bomo poslušali prvo polovico debitanske plošče Barna Howarda. V skladbah Barna išče lepote in tragedije povprečnega življenja ter trenutke žalosti in sreče, ki prebijajo njegovo monotonost. Piše melanholično zveneče hvalnice lepotam narave, s katerimi skuša ohraniti ljubezen, obsojeno na propad, v sanjah pa se vrača v objeme preteklosti in se veseli ob uspehih najbližjih, ki so v življenju našli svetlejšo pot.

Po prvem studijskem albumu, ki ga poslušamo v tej oddaji, je Barna Howard občasno koncertiral do leta 2015, ko se je dokončno nastanil v Portlandu in izdal svoj drugi dolgometražec, zopet pri založbi Mama Bird Recording Co. Naslovil ga je po najboljši skladbi z albuma, imenovani Quite A Feelin', produkcijsko pa je bila plošča precej velik odmik od minimalističnega folka prvega, samonaslovljenega albuma. Ta bogatejša, včasih že preveč formalistična in kanček kičasta produkcija je precej več lahkotnosti vlila že tako bolj optimistično naravnanim besedilom drugega dolgometražca. 

Po drugi plošči leta 2015 Barna Howard do danes ni izdal več nobenega novega albuma ali pesmi, hkrati pa tudi ni popolnoma potihnil. Občasno še vedno nastopa na kakšnih folk festivalih, toda kaže, da nima več ambicije, želje ali potrebe, da bi se še naprej izražal z avtorskim pesnjenjem, kar je navsezadnje velika škoda. Z izvirnim prepletom newyorških in bolj dominantnih teksaških country folk prvin je zapolnil ogromno vrzel, ki je v zadnjih desetletjih nastala po smrtih velikanov besed in kitare, kot so Townes Van Zandt, Dave Van Ronk, Guy Clark, John Prine, in drugih trubadurjev življenja.

Za konec oddaje Razširjamo obzorja bomo zavrteli še drugo polovico samonaslovljenega albuma ameriškega folk ustvarjalca Barna Howarda. V skladbah se podobno kot v predhodni polovici trudi omiliti in pokrpati srčne rane, obuja okruške spominov na ljudi in kraje domačega okolja, v katerega vdira urbanizacija, odkriva upanje v novih srečanjih in za konec poziva k miru, k besedi.