Dug Out, 2010



Čeprav so v jamajški rocksteady glasbi v 60-ih letih prejšnjega stoletja vidno prevladovali delikventni rudeboy singli, je bilo potihoma moč zaznati porast pesmi, ki so izražale iskreno zaskrbljenost glede čedalje slabših socialnih razmer na Jamajki. Otoški prebivalci so se namreč še predobro zavedali pomembnosti novonastalih afriških držav in s tem okrepljenega panafrikanizma, obenem pa so pozorno spremljali razvoj takratnega družbenoosvobodilnega gibanja v ZDA. Jamajška glasba je bila vseskozi glas zatiranih in razlaščenih, zato ni presenetljivo, da je nekdaj marginalizirano rastafarijanstvo sčasoma postalo dominantna ideologija glasbe na otoku sredi 70-ih let. Premik k širši družbeni zavesti, protestni liriki in spiritualnosti, ki so jo sčasoma označili kot roots, je našla svoj najmočnejši glas skozi dela Boba Marleya, Burning Spear in Black Uhuru.

Eden nenavadnejših projektov, izvedenih v tem času, je bil posnetek nerazredčene rastafarijanske glasbe tolkalskega mojstra Ras Michaela in spremljevalne skupine The Sons Of Negus, imenovan Peace And Love. Ras Michael, rojen v Kingstonu kot Michael George Henry, se je že od mladih let izredno zanimal za obredno nyahbingi glasbo, ki so jo izvajali ob vsakoletnih verskih zbiranjih konec aprila. Nyahbingi kombinacija petja in bobnanja ga je tako navdušila, da se je v 60-ih letih odločil ustanoviti lastno založbo Zion Disc, na kateri je izdajal eksperimentalne komade, ki so vsebovali tradicionalne napeve in ritme z dodatki kitare in basa. Njegova glasba je bila v primerjavi s preostalimi otoškimi dosežki izredno inovativna, a zaradi religiozne vsebine še precej nepriljubljena. Za famozno založbo Trojan Records, ki je bila v tem obdobju bolj osredotočena v izdajanje singlov, je bila izdaja plošče Peace And Love leta 1975 precej tvegana odprava. Michaelove štiri podaljšane ekskurzije v globoko, sublimno reggae bit, kakršne smo vajeni pri producentih kova Lee Perry, več kot očitno niso ciljale na popularne hit lestvice. Ubirale so drugačno, tesnobno pot, ustvarjale povsem ekscentrično ozračje. Toda, kar je nekoč bilo videti kot izolacionistično in ekskluzivno, se lahko dandanes hitro reinterpretira kot afrofuturistična meditacija.

Projekt pod krovnim imenom Dadawah je po ponatisu leta 1997 letos doživel še remastering pri založbi Dug Out, ki jo vodi berlinski Mark Ernestus. Plošča, ki jo bomo danes poslušali, je med strastnimi zbiratelji vinilov potihoma uživala sloves ene najboljših reggae plošč vseh časov. Uspešna sinteza elementov spiritualnih nyahbingi zvokov, reggae mainstreama, ameriškega funka in celo rocka nikoli ne zapade v repetitivno predvidljivost ali samozadostnost. Ras Michaelov pripovedovalski tok se z glasbo komplementarno sklopi tako, da ustvarja hipnotično, mestoma tudi eterično uganko; ritem kitare ni, kitarist Willie Lindo v ozadju zgolj improvizira svoj dostojanstveni, osamljeni blues. Kar Peace And Love naredi tako edinstven, je čaroben postprodukcijski dotik Lloyda Chambersa, ki je učinkovito zajel in poglobil pomen originalnih skladb: nyahbingi tolkala valovijo v prostoru, kjer odsotnost zvoka igra enako vlogo kot njegova prisotnost. Besedilno je album še zmeraj blizu splošnim tematikam (ljubezen, svoboda, enakost), vendar k sreči nima pridigarskega tona. Čeprav v strogem pomenu ni konceptualen album, lahko s pozornim poslušanjem ugotovimo močno kronološko naslanjanje na biblične prizore; v tem oziru je Peace And Love prej kot zgolj reggae plošča religiozno umetniško delo – temačna reggae mojstrovina, ki poziva pravične tega sveta, da uresničijo Jehovov božanski načrt.

Peace And Love je v času, ko prodaja reggae plošč žalostno upada, njegova festivalska popularnost pa globalno vztrajno raste in se kvalitativno vodeni, ko na Jamajki večina produkcije pripada dancehallu, hip hopu in r&b-ju, je remastering ene duhovno in politično najmočnejših plošč v rastafarijanstvu odličen uvod v revizijo reggae glasbene zapuščine in učinkovit poziv k povratku h koreninam.