Clean Feed, 2014

V opozorilo na letošnji ljubljanski jazz festival in spominu na tistega izpred dveh let v nocojšnjem RŠ Koncertu vrtimo posnetek z nastopa tria Brötzmann/Edwards/Noble leta 2013 v ljubljanskih Križankah. Gre za šesto izdajo serije Ljubljana Jazz, s katero je obeleženo trajno sodelovanje portugalske založbe Clean Feed in enega najstarejših jazz festivalov v Evropi. Z iste edicije festivala je pot v serijo našel še nastop kvarteta Ceneta Resnika. Ob tem zapisu žal ostaja neodgovorjeno vprašanje izbire nastopov, ki najdejo pot do izdaje na tej založbi. Glede na njen katalog izbor ne izstopa in po naši oceni ne sledi nujno istim smernicam kot vsakokratna organizacija festivala, četudi ta že vse od svoje jubilejne 50. obletnice z založbo Clean Feed sodeluje tudi po programski plati. V ospredju je tako naslov, konkreten dogodek, in ne podnaslov, mesto dogodka, ki posredno vseeno zagotovo pridobiva na pomenu tudi preko te, diskografske strani.

Na drugi strani pa je nocojšnji koncert verjetno narekoval tudi festivalski fokus, kar prejšnjo trditev deloma relativizira. Tisto leto se je namreč bavarski pihalec v Ljubljani mudil več dni in odigral vrsto nastopov v bolj in manj drznih kombinacijah. Po mnenju nekaterih piscev je ravno udarni trio z nocojšnjega posnetka pomenil vrhunec tega gostovanja, kar vsaj za nazaj obravnavanemu posnetku daje še neko posebno težo. Namesto nekoliko eksotičnega tria z Ganio in Drakom ali festivalsko sestavljene Sax&Drums zasedbe se namreč izdaja obrne k sestavi, ki ima v zgodovini svobodnejše forme jazzovske improvizacije posebno mesto. Čeprav je z vidika refleksije nemara tovrsten poudarek na sestavi pred na primer posamično zasedbo ali celo posamičnim nastopom tvegan, se trio Brötzmann/Edwards/Noble vanj vseeno vpiše. To je, če imamo v mislih nekaj osnovnih elementov. Trojica saksofon – bas – bobni je ravno prav osnovna, da zasvinga, dovolj majhna, da klasični sving tudi razgradi in predela, ter dovolj izčrpna, da postavi solizme, kolektivnost in dvojice v kar največjo bližino.

Legendarni saksofonist občasno rad pojamra, da mu sloves bučnega in energičnega pihalca ne godi najbolj, vsaj kolikor se nanj lepijo določena pričakovanja. Ravno nocojšnji posnetek pa od le-teh vseeno ni zelo oddaljen, saj ponuja energično igro na vrhuncu, ki ne jenja, če seveda energičnega ne pomešamo z bučanjem za vsako ceno. Tu Trio krene po poti, ki veliko stavi na izraznost, neposrednost in interakcijo v distanci do različnih, tudi minimalno komponiranih pristopov k igri. Pretirano spoznavanje pri tem ni bilo potrebno, saj je trojica glasbenikov, ki so večino časa 'na poti', špilala drug z drugim v različnih, četudi ne stalnejših kombinacijah. Očitno dovolj, da spregovorijo bolj intuitivne plati igre.

Ta v grobem ubere osnovo freejazzovskih triov: izraznost saksofona, z vajeti iztrgani kontrabas in bobnarski drnec, ki skupaj igrajo v mnogoglasju oziroma se suvereno iztrgajo vsaki vnaprejšnji delitvi vlog. Ostalo je v iznajdljivosti glasbenikov in posrečenosti točno tega špila in, četudi gre pri nocojšnjem posnetku za enega od preštevilnih, na katerih lahko slišimo udeležene glasbenike, prav lahko ostane tudi med prej bolj kot manj posrečenimi. Soulfood Available prinaša energično valovanje s primernimi postanki, utišanji, premisleki in sprotnimi postajami, ki so pred dvema letoma dali tudi odlično razgiban koncert. 

Poslušamo enourni posnetek tria s Petrom Brötzmannom na saksofonih in klarinetu, Johnom Edwardsom na kontrabasu in Stevom Noblom na bobnih z njihovega ljubljanskega nastopa šestega julija 2013. Dolgemu kosu Soulfood Available sledita krajši Don't Fly Away in nežnejši Nail Dogs By Ears, ki je nastop tudi zaključil.