Klub Cankarjevega doma, 19. 3. 2013

Posnetki: Radio Študent

V okviru Cankarjevih torkov je letos 19. marca v Cankarjevem domu nastopil Delta Saxophone Quartet v zasedbi Chris Caldwell, Martin Robertson, Pete Whyman in Tim Holmes. Saksofonski kvartet iz Velike Britanije je pripravil dvodelni koncert, razdeljen na interpretacije progresivnih jazz-rockovskih skladb in del, pretežno zaznamovanih s poslušanjem zgodnjega eksperimentalnega jazza. V dogovoru s Cankarjevim domom in v sodelovanju z Radiem Študent je bil koncert posnet, tako da ga bomo lahko v nadaljevanju poslušali v celoti.

Predstavljeni repertoar je zanimiv že zato, ker je Delta Saxophone Quartet predan predvsem interpretacijam novejše in tudi sodobne klasične glasbe – za katero pa je, kot poudarjajo tudi njegovi člani, pomembna določena mera improvizacije. Še zmeraj bi tej vrsti improvizacije težko rekli jazzovska, prav tako bi njeno razsežnost težko primerjali s svobodo, na kateri jazzovska improvizacija tako rekoč temelji. Ne nazadnje so improvizacijski odmiki, ki jih Delta Saxophone Quartet vključuje v svoje interpretacije, velikokrat na paradoksalen način integralni del zapisanih skladb – bodisi kot vnaprej predvidene svobodne pasaže bodisi kot njihovi zapisani približki, torej nekaj, kar lahko, po izbiri, razumemo kot pastiš ali subverzijo.

Prva polovica je bila tako posvečena znameniti progresivni jazz-rockovski zasedbi Soft Machine, eni izmed osrednjih predstavnic tako imenovanega canterburyjskega zvoka, ki je združeval jazzovsko improvizacijo z rockovsko čvrstostjo in jasno melodičnostjo, začinjeno z zvočno prismuknjenostjo in ritmično kompleksnostjo. Delta Saxophone Quartet je za svoje izvedbe povzel predvsem odločno suvanje ritmiziranih ostinatov, spletenih v kompleksne ornamente in melodične zgostitve. Okoli teh osnovnih struktur so, tako kot tudi pri njihovih predhodnikih, nanizane solaže, za katere bi pač težko rekli, da po svoji neposrednosti dosegajo izvirnike. Zato pa jih toliko bolj zaznamuje neka izrazito usmerjena in urejena zvočna logika, ki svoje vrhunce dosega predvsem v kontrapunktičnih prepletanjih in domiselnih zvočnih prelivanjih.

Drugi del koncerta je bil zasnovan bolj drzno in tudi bolj odprto. Združeval je glasbeni minimalizem in komornost zgodnjega eksperimentalnega jazza klarinetista Jimmyja Giuffreja. Delta Saxophone Quartet ima za sabo že bogato tradicijo ukvarjanja z glasbenim minimalizmom, omeniti velja albuma Formosa in Minimal Tendencies. Drugi del ljubljanskega koncerta je, denimo, vseboval kompozicijo Terryja Rileya, ki je lepo ponazorila, kako kvartet razume vlogo improvizacije. Kot že pri skladbi “Floating World” Karla Jenkinsa, člana ene izmed kasnejših inkarnacij Soft Machine, se v tovrstnih izvedbah prepletajo posamezne zvočne niti, ki sicer ohranjajo svojo prepoznavnost, vendar je njihova končna tekstura v določeni meri prepuščena spontanosti in sprotnemu občutku izvajalcev.

Kombinacija minimalizma in jazza je bila sicer upravičena že s tem, da je Soft Machine svoj izraz predvsem v kasnejšem obdobju ob siceršnji orkestralnosti širila prav na polje glasbenega minimalizma, vendar – kar je nemara nehote podčrtala tudi izvedba Delta Saxophone Quarteta  - dopolnjenega z ezoteričnimi odtenki poznega Karla Jenkinsa in njegovega projekta Adiemus. Izven tega bi bilo za koncert verjetno bolje, da bi se osredotočil zgolj na Soft Machine in potem zgolj na Jimmyja Giuffreja. No, tudi v tem je, ne nazadnje, prepoznati vpetost kvarteta v svet klasične glasbe, kjer je repertoar lahko razdeljen tudi precej neorgansko. Raziskovanje minimalizma je na albumu Minimal Tendencies pač bolj dovršeno, tukaj ga je bilo zgolj za vzorec.

Zato pa je koncert svoj vrhunec dočakal prav v interpretacijah in skladbah, ki so se navdihovale pri triu Jimmyja Giuffreja in njegovem albumu Free Fall, posnetem s Paulom Bleyem in Stevom Swallowom. Omenjeni trio je drzno raziskoval polje, kjer se stikajo jazz, klasična glasba in zanikanje vsakršnih harmonskih oz. ritmičnih omejitev. Kot popolno nasprotje rockovske podstati canterburyjskega zvoka so mnoga dela Jimmyja Giuffreja mojstrovine komornega jazza s poudarjeno intelektualistično noto. Delta Saxophone quartet je dobro povzel prav to komorno izhodišče, znotraj katerega se pravzaprav tudi najbolje počuti. Ta del koncerta so zato zaznamovale izrazita zračnost in mikrotonalne zvočne kaskade, ujete v presenetljive ostinate. Razgibane izvedbe namreč niso reducirale tistega, kar je bilo v izvirniku najbolj prisotno (prvi del), temveč še dodatno poudarile tisto, za čemer je stremel tudi izvirnik. Najboljši deli koncerta so zaznamovale spretne zvočne zgostitve in izrazito raziskovanje negativnega prostora. Konec koncev tudi razmerje med kompozicijo in improvizacijo ni bilo tako polarizirano.