Igloo, 2014

To noč bomo prisluhnili zasedbi Flat Earth Society, ki nas bo obiskala na letošnjem Jazz festivalu v Ljubljani. Flat Earthovci ali krajše FES so danes kolektiv petnajstih glasbenikov, seveda prevladujočih v pihalno–trobilni sekciji. Njihov idejni vodja in skladatelj je saksofonist, klarinetist, klaviaturist in producent Peter Vermeersch, ki je leta 1988 zasedbo tudi ustanovil.

Pričujoča plošča je izbor posnetkov s koncertov od leta 2000 do leta 2012. Večinoma je njihov avtor prej omenjeni Vermeersch, ki je odigral tudi vlogo kustosa ploščka. Na album je uvrstil tudi posnetke kompozicij gostujočih imen, kot so Uri Caine, sicer pianist, Jimi Tenor, vokalist, Ernst Reijseger, čelist, in kompozicijo pokojnega Mauricia Kagla – Marš št. 4. Ne preseneča nas, da so v svoj repertoar vključili tudi Kagla, saj je bil tudi sam žanrsko težko opredeljiv, obenem pa pogosto humoren in parodičen. S podobnimi besedami bi z lahkoto opisali tudi FES. Na plošči se jim pridruži tudi flamski pevec in igralec Wim Opbrouck pri izvedbi še ene komične skladbe La Tactique du Gendarme, ki jo je v filmu Le Roi Pandore Andréja Berthomieuja prvotno odigral znani komedijant André Bourvil. Skladbo izvede še bolj norčavo kot Bourvil in tako poglobi ironično in humoreskno plat estetike FES-a. Med gosti na plošči pa imajo tudi zvezdniško ime Tootsa Thielmansa, ki s harmoniko in orglicami razširi že tako razprto morje zvočnosti Flat Earthovcev.

  

Njihov idiom se razvija med komponiranim in improviziranim. Sicer je večina njihovih komadov aranžiranih, a na trenutke odpirajo vrata tudi povsem prostemu načinu komuniciranja. Kar zadeva žanrske oznake, se jim FES vztrajno izogibajo. Nihajo tako med jazzom, rockom in prosto improvizacijo kot med kabaretom, cirkuško glasbo, koračniško glasbo in še čem. A do vseh žanrov pristopajo z nekakšno distanco, ki je deloma posledica norčavosti, drugi del pa lahko pripišemo postmodernistični drži. Le-ta prav preko procesa potujevanja ustvarja svojstven jezik, ki pa brez dvoma preveva orkester FES. 

Album Call sheets, Riders & Chicken Mushroom - Live Recordings 2000-2012 poleg še neobjavljenih skladb prinaša tudi nekatere že znane, kot so Kotopoulopology s ploščka Cheer Me, Perverts!, Without, Snagletooth in Hilton's Heaven z albuma Psychoscout, Zonk in Woeful Message from the VLF s Trapa in Ffwd z zadnje cedejke 13. A poleg tega, da smo na tej plošči deležni posnetkov v živo, je izjemnega pomena tudi okolje, v katerega so skladbe postavljene. Poprej so bile vse že znane umeščene v kontekst albumov. Tu pa smo deležni izjemno nekonceptualne zasnove in sosledja. Skladbe si sledijo mešano in preskakujejo med različnimi stili in ozračjem, ki ga ustvarjajo. Plošča je tako ustvarjena kot nekakšen kolaž s starimi in svežimi izrezki, ki ponujajo retrospektiven pregled  delovanja zasedbe Flat Earth Society. Vsem, ki FSE že poznajo, bo plošča nudila zanimiv dodaten vpogled v raznovrstno muziciranje orkestra. Tistim, ki se z njihovo glasbo šele seznanjajo, pa bodo morda bližje starejše plate, ki odsevajo bolj celovito podobo tega belgijskega ansambla.