Nocojšnji RŠ Koncert je rezultat spontanega sodelovanja treh eksperimentalnih glasbenikov, ki so se spoznali na dunajskem podzemnem Multiverse Festivalu. Festival, ki združuje free jazz z elektrončkarskim nojzanjem, je uvidel posamične nastope vseh treh glasbenikov. A kot trio so se prvič skupaj usedli šele v studiu Radia Študent, zatem, ko je Balžalorsky povabil Laporte-a k sodelovanju pri ciklu Ropotarnica. Kar sledi je surov posnetek žive improvizacije.

Kot rezultat nočne seanse teh treh improvizatorjev smo na posluh dobili dva posnetka, na katerih slišimo Brgsa na bobnih, Balžalorskega na električni kitari z efekti, ter Laportea za svojim lastnim naborom nekonvencionalnih zvočnih virov. Pravzaprav je še kar presenetljivo, kako hitro se glasbeniki ujamejo. Poslušamo namreč le drugi in tretji posnetek, ki so ju skupaj napravili. Pred tem skupaj še niso igrali. A posrečen radijski koncert govori hkrati o izkušenosti in zverziranosti soustvarjalcev kot tudi o medsebojnem spoštovanju pri raziskovanju novih načinov komponiranja in izražanja. Prav to ima namreč verjetno veliko vlogo pri barvitosti posnetkov in bogatega vokabularja piskov, cvrčanja, rešetanja, hrumenja ter ostalega zvočnega manipuliranja izpod prstov vseh treh članov tria.

Izkušenost glasbenikov pa izda tudi sama dinamika, ki se je navidez lahkotno ustvarila med igranjem. Ne glede na njihovo sveže sodelovanje se znajo poslušati, kar pa je pri takšni skupinski improvizaciji na prvem mestu. Skupaj lomastijo od tiho razvijajočih se predelov do kaotičnih zlomov, v katerih glasbeniki lovijo ravnotežje med impulzivnim izražanjem ter usklajenim igranjem. Laporteovo plavajoče nojzanje in Brgsovo razpršeno bobnanje vzajemno nudi podporo drug drugemu, medtem ko Balžalorsky prehaja z atonalne distorziranosti, preko ring modulatorja do raznobarvnih zamahov po strunah, ki dodatno skicirajo hitro spreminjajoče se vzdušje. A čeprav se tekom posnetka vzdušje sproti preliva, je rdeča nit nepretrgana, kar poleg napetega igranja dodatno vabi k pozornemu poslušanju. To pa je tudi pogoj, če hočemo ob poslušanju uživati. V svoji osnovi je koncert še vedno razstava zvočnega potenciala glasbenikovih izbranih inštrumentov ter ima kot tak velik poudarek na manipulaciji osnovnih lastnosti zvoka, kot so glasnost, trajanje, višina in barva. Melodičnost in ritmika sta tukaj drugorazredna, oz. se razvijeta in prav tako hitro razpustita sproti, iz trenutnih kombinacij zvočnih impulzov.

Laporte Balžalorsky Berger Trio so posrečeno seanso povili v meditativno zvočno izkušnjo, ki nagrajuje vsako ponovno poslušanje. Kakovost rezultata spontanega sodelovanja govori o veščinah vseh treh sodelujočih, prav tako pa navdihuje k neorganiziranemu skupinskemu zvočnemu raziskovanju tudi manj zverzirane glasbenike, ali splošne navdušence svobodnega zvoka.