Priporočilo za vnaprej: zjutraj, ko se boste zlovoljni vozili v sivo megleno realnost, ki je le zavesa kapitalističnih služb - katerih dela in naloge večina od vas ne opravlja z zadovoljstvom - si namesto dodatnega pehanja v depresijo, kot so suhoparne jutranje novice, agresivni trgovski reklamni nategi in namigi o tem kje stojijo plavi, ustvarite svoj svet! Zavrtite si Manu Chaa in dan vam bo mnogo lažji! Lahko začnete že jutri, nocoj pa Manu Chao »en vivo« v koncertu RŠ na 89,3 Mhz!

Obisk koncerta Manu Chaa je vsekakor visoko energijski obrok, čemur smo bili priča tudi na postaji Tombola Toura v Pulju julija 2008, od koder smo na tej frekvenci že poročali. Za zadnjo postajo te turneje je bila, ne naključno, izbrana Bayonne. Mesto v srcu Biskajskega zaliva leži sicer v Franciji, a povsem na meji s Španijo. Nekoč je tu meja fizično ločevala Baskijo, Manujevo domovino po materi, ki je skupaj z njegovim očetom - po rodu iz Galicije - emigrirala pred neperspektivnim življenjem pod Francovim škornjem v Pariz. Baskija je bila vedno ponosna, uporna in vročekrvna. Iz Bayonne je tudi dvojni koncertni album z naslovom Baionarena, katerega izseke bomo poslušali nocoj.

Koncerti Manu Chaa so punky reggae dub party par excellance! Manujev glas ni med najboljšimi na svetu, a je močen, prodoren in vpliven. Prav fascinantno je, kako nenehoma drži pokonci vse dogajanje in spravlja publiko v delirij, čeprav uporablja marleyevsko vzklikanje »o-yo……o-yo-yo-yo« kar prepogosto. Poleg tega efekta so rdeča nit tudi zavijanje siren, blejanje ovc in ponavljajoč glas komentatorja, ki v kombinaciji jinglov poraja vtis poslušanja kakšne latinsko ameriške radijske postaje. Te repetitivne komponente že tako naelektrizirano atmosfero še podžgejo. Glasba je bogata mešanica kultur in jezikov in kot bomo slišali, so zastopani vsi jeziki Mediterana, dodani pa so jim euskara, arabščina in angleščina, pa čeprav ga angleško govoreča področja nikoli niso sprejela z enako vnemo – sploh, če govorimo o ZDA - kot recimo jug Evrope, Latinska Amerika in Afrika. V očeh revolucij željne množice je Manu Chao ikona. Obiskovalec njegovih koncertov zlahka zapade v takšno stanje, da je po petih minutah pripravljen boriti se ob boku temu glasbenemu Guevarri, v vseh antiglobalističnih bojih, ki bi mu padli na pamet. V Baskiji, pred podivjano partizansko-gverilsko publiko je to še izraziteje.

Seveda bi tega ne zmogel sam. Za njem stoji šestčlanski ansambel odličnih glasbenikov po imenu Radio Bemba Sound System, ime ki je aluzija na uporniški Radio Rebelde iz časov kubanske revolucije. V njem predvsem izstopa izjemen kitarist Madjid Fahem s svojimi solažami, za ska vzdušje pa zadosuje le ena sama trobenta Antonia Mancinija iz Neaplja. Baionarena je nastala na mogočnem valu uspeha Radioline, studijskega albuma iz 2007, prvega po sedmih letih. Valovi tega »tranzistorja« - v prostem prevodu - so zapljusknili obale sveta z že omenjeno turnejo naslednjega leta. Baionarena je drugi album en vivo po Radio Bemba Sound System iz leta 2002, kjer pa pesmi niso bile deležne takšne predelave, kakršnim smo priča na tem izdelku. Je neke vrste best of kompilacija, vendar pa na albumu skorajda ni prostora za nežnejše komponente iz opusa tega glasbenega vagabunda, kot so recimo Bongo Bong ali Je Ne T'Aime Plus iz albuma Clandestino. Album odpira punk-ska-dub furiozno vročična Panik Panik, ki publiko takoj vrže s tirnic, izvajanje pa pluje naprej po različnih žanrih. Srečamo se s trans pulzirajočo salso Casa Babylon s trobento v ospredju, ki je še iz časov pachanga partyja Mano Negre, iz katerih so še klasike, kot so The Monkey, Mala Vida, Sidi H'bibi, katero zapoje tolkalec „Garbancito", in še nekaj njih. Preko njih pridemo do Volver Volver, do hiperaktivnega mehiškega punk mariachija, L'Hiver pa nadaljuje z isto močjo in hitrostjo. Mr. Bobby ter Rainin' In Paradise sta himni stisnjenih pesti, v La Primaveri, ki vase posrka Me gustas tu, pa je zopet slišati napad na zdaj že upokojenega sotono Busha. Clandestino je na podlagi perfektne akustične kitare pripeljan do vrhunca s pomočjo refrena publike, sestavljene iz vseh clandestinov tega sveta. Enostavne, repetitivne, a močne pesmi, podkrepljene z latino ritmi in podmazane s punk in reggae finesami, so recept za ogibanje monotonosti.



La vida es una tombola še zdaj odmeva po ulicah Buenos Airesa in pesem je že drugi hommage Diegu Armandu Maradoni, temu kontroverznemu človeku, a hkrati najboljšemu nogometašu vseh časov. Prvi je bil Santa Maradona, še iz časov matičnega banda Mano Negra, kjer je bil Manu le eden izmed koleščkov. Zdaj je gonilna sila k demokratizaciji sveta stremečega benda in nek pokazatelj demokracije in svobode kapitala, predvsem pa mirne strpnosti in ne le provokacija, bi bilo tudi, če bi Athletic iz Bilbaa na ponosnih baskovskih prsih nosil reklamo Eta Kamnik. Predstavljajte si zdaj Manu Chaa zavitega v baskovsko rdeče-zeleno-belo zastavo, ki se tolče po prsih, medtem ko podivjana množica v belem, z rdečimi rutami okrog vratu poje »Qué hora son mi corazón?« Predstavljajte si dve in pol urno preznojeno dozo anti-kapitalističnega rocka. In kdor še ni bil, naj mu bo ta album popotnica in trenutek odločitve za obisk naslednjega koncerta. Aupa Manu, eskerrik asko! Ali: Manu, hvala ti!



pripravil Robert Suša