Pi, 2014

V nocojšnji oddaji Koncert Radia Študent predstavljamo koncertne posnetke tria kitarista Marca Ribota, možakarja, ki smo ga na naših odrih slišali velikokrat, in sicer v zelo raznovrstnih zasedbah. Raznolikost je že tako ena njegovih posebnosti, saj je v dolgi karieri igral pri žanrsko zelo različnih zasedbah, ki jih resda tako ali drugače lahko umestimo v sodobno avantgardno in novojazzovsko godbo, svoja in naša obzorja pa je dodatno širil s sodelovanji z izbranimi glasbeniki iz sveta popa, rocka, bluesa, tradicionalnih godb in še česa.

Pri nas smo imeli srečo, da smo slišali tudi dve njegovi zasedbi, ki pomembno sooblikujeta izraz pričujočega tria. To je predvsem kvartet Spiritual Unity, posvečen izvajanju skladb Alberta Aylerja, ter Marc Ribot & Sunship, ki pa je med drugim preigraval Coltranove skladbe iz njegovega zadnjega, avantgardnega obdobja, natančneje z albuma »Sun Ship«. Iz kvarteta Spiritual Unity je tale trio dejansko tudi nastal, saj Ribota spremlja enaka ritem sekcija, legendarni Aylerjev basist Henry Grimes in bobnar Chad Taylor, četrti član kvarteta, trobentač Roy Campbell, pa je januarja letos žal preminil.

Tako Ayler kot Coltrane ostajata predmet Ribotovega zanimanja tudi v tem triu, ki je imel leta 2012 v slovitem newyorškem klubu Village Vanguard niz šestih koncertov, iz katerega so nato izbrali posnetke za tale koncertni album. Coltranovi skladbi sta zelo premišljeno postavljeni na začetek in zaključek albuma. Začetno »Dearly Beloved«, po začetnem pulzu sicer baladno skladbo, ki se razvije v viharniško in brbotajoče mnogozvočje, s prefinjenim lokovanjem uvede Grimes, ki z razpotegnjenimi in svečanimi toni že namiguje na spiritualnost tako te skladbe kot večine ostalega gradiva. Medtem ko Taylor na bobnih polaga zelo razpršene ritmične obrazce, Ribot počasi osvaja zvočno ozemlje, ki ga bo pokoril s svojimi strunami.

Začetno ležerno nizanje akordov v slogu folka namreč kitarist kaj kmalu spremeni v špikajoče in rezke solaže, ki se na trenutke – nikakor ne poljubno! – prelevijo v coltranovske plahte zvoka – pa četudi močno distorzirane –, ki se jim v hrupnem, a vseskozi tenkočutnem enakozvočju pridružujeta še ostala glasbenika. Po rockovsko nabriti Aylerjevi skladbi »The Wizard« trio umiri žogo, saj sledita samosvoji različici dveh skladb iz tako imenovane »velike ameriške pesmarice«, ki sta hkrati del jazzovskih standardov. Gre za skladbi »Old Man River« iz muzikala »Show Boat« ter »I'm Confessin' (That I Love You)«, ki jo je med drugim pel Louis Armstrong.

Uvrstitev teh s folkom in bluesom prežetih skladb v repertoar tria nas seveda niti najmanj ne preseneča, saj se je Ribot tudi pri nas na marsikaterem nastopu predstavil kot osupljiv interpret podobnih tem. Preseneča pa, kako sta Grimes in Taylor odlično zapopadla skladbi in ji nadela všečne okraske, od swingajočega basa do pridušenega bobnanja v slogu starih jazzovskih balad. Zanimivo je tudi opazovati, kako se Aylerjevi postopki odmikanja od središča skladbe in drobljenja teme pa tudi njegova značilna spiritualnost pojavljajo tudi v teh umirjenih komadih in tudi drugih skladbah.

Ti dve bolj umirjeni skladbi z božajočim in mehkobnim prelivanjam tekstur sta odličen uvod v pravcati tour de force, ki jima sledi, razbeljeno različico Aylerjeve »Bells«. Za tukajšnjo skoraj 20-minutno različico lahko rečemo, da postavlja nove standarde, tako za samega Ribota, ki je v skladbi presegel svoje prejšnje izvedbe Aylerjevih komadov, kot za sam pojem preigravanja tujih skladb ali standardov. Ribotova kitara neumljivo plete in razpleta nosilno temo, sprva na kakor da folkovski način, nato pa z vso silovitostjo in do konca nabritim zvokom. Občasno se spusti v rezko rockanje, kakršnega bi denimo pričakovali od kakega jam-benda, ljubitelji hendrixovskih meglic pa tudi ne bodo ostali razočarani. Večslojna skladba se večkrat zasuka v nove ritmične in melodijske strukture, trio pa ves čas, od folkovskega uvoda do večkratnih izbruhov in neizbežnih aylerjevskih koračnic ter hendrixovskega jamanja ostaja neverjetno osredotočen in streže s poglobljeno in predano igro.

In ko se zdi, da bi po takem izbruhu ustvarjalnosti v ponovnem grajenju že znanega bend moral nehati, sledi še ena podobno zgrajena skladba, Coltranov »Sun Ship«, ki nas z vrtoglavimi temami in brenčanjem zares odpelje daleč stran od vsakdanjega utripa ... Ribot je s tem triom dosegel še en višek svoje, že tako s presežniki posejane glasbene poti. Slišati je, da so tako on kot ostala dva špilavca v najboljši formi.

Dodaten pomen tega albuma pa je tudi v tem, da je posnet na tako slavnem prizorišču, katerega ime v naslovu albuma bo gotovo pritegnilo novo občinstvo. Kajti medtem ko tega imenitnega strunarja pri nas spremljamo že nekaj desetletij, je videti, da ga širša publika v ameriški domovini šele mora spoznati. Tole je bil namreč njegov šele drugi špil v slovitem klubu, sploh pa prvi kot vodje benda, medtem ko je Grimes tam nazadnje igral leta 1966. Kajpak z Aylerjem, čigar dediščina je, zahvaljujoč predvsem Ribotovim projektom, ne le še kako živa, ampak, kot slišimo prav na primeru tega tria, »uporabna« v različnih zvočnih, zgodovinskih in žanrskih okoljih.