Room 40, 2016

Futuristični oldtimer, tropski eksperimentalist in bluz legenda Mike Cooper še kar ne kaže znakov ustavljanja. Z novim obratom koledarja je njegova glasbena kariera že blizu abrahama, pa tudi sicer je Mike odločno na poti k naslednji okrogli. Leta ga ne ovirajo pri polnjenju svojega kataloga; v lanskem letu se je pojavilo nekaj zapoznelih in ponovnih izdaj skoraj izgubljenega materiala iz preteklosti, kot na primer plošča New Kiribati, dokaj redno pa na površje priplava tudi kaka porcija njegove sveže muzike. Tak primer je bil predlanski Fratello Mare, ki smo mu prisluhnili v Tolpi bumov, za podobno, čeprav bolj koncertno zgodbo pa gre pri predmetu nocojšnjega RŠ koncerta, albumu New Guitar Old Hat Knew Blues.

Ob slepem poslušanju ravno omenjene izdaje bi človek pravzaprav težko verjel, da gre za eno ali drugo – novo glasbo ali živo izvedbo. Zvočni material, zajet marca lani na koncertu v dvorani Cave12 v Ženevi, sam po sebi ne izda prizorišča in situacije, Cooperjev stil muziciranja pa na prvo žogo bolj spomni na folk-bluzovske začetke kot na njegove tropske ekskurzije zadnjih let. Mikova razlaga kot ključno orodje pri tvorjenju albuma navaja nov kos opreme – leseno kitaro Yamaha, ki jo je kupil z namenom boljše mobilnosti ob potovanju. Kot improvizatorju mu nov inštrument odpira nove možnosti, četudi v tem konkretnem primeru to pomeni vrnitev k tehnikam iz preteklosti; na primer igranju na prste ali uporabi vokala kot osrednjega elementa. V smislu pomenske inspiracije navaja pisatelja Thomasa Pynchona, svojo tehniko pristopa k uglasbitvi pa pripisuje besednima mojstroma Williamu Burroughsu in Brionu Gysinu. Rezultat je kolažna serija osnov za improvizacijo, ki z vsako iteracijo izzvenijo z drugačno izvedbo; Cooper jih imenuje Spirit Songs.

Velik del čara takšnih tekačev na dolge proge, kot je Mike Cooper, je spremljanje razvoja njihove glasbene vizije skozi čas. Kljub seganju nazaj k koreninam je New Guitar Old Hat Knew Blues dovolj izrazito sodoben izdelek, kar ni očitno le po uporabljenih tehnikah, temveč tudi po evoluciji avtorjevega pristopa k muziciranju. Tako dobimo tradicionalno zveneče nastavke za komade, ki pa se slej ko prej izpridijo – ali pa zažarijo - z nadgradnjami, ki jih je Cooper razvijal med krojenjem svoje diskografije. Že v otvoritveni Knew Strings se k havajski baladi prikradejo zrcaljeni toni, ki komad popeljejo v znane, a ne povsem raziskane vode. Vokalni osnovi izpred štiridesetih let je dodana ambientalna prostorskost Cooperjevih sodelovanj iz novega tisočletja; tradicionalnemu prostemu stilu ubiranja strun je dodano tisto sočno tropsko nelagodje z albumov Rayon Hula ali Fratello Mare. Tu pa tam se kak komad, kot na primer Giacinto in Moments of Reverie ali Sage and Thyme, raztegne do skrajnih meja poznanega razpona Cooperjeve zvočne slike v smislu distorzije ali drona, a celotno vzdušje vselej neizogibno prizemlji vokal, ki pa, roko na srce, v zvočno dogajanje ne posega ves čas na dober način.

Z Old Hat Knew Blues je Cooper lani napovedal evropsko koncertno turnejo – redek privilegij za njegove poslušalce te dni –, ki jo je tudi izpeljal v septembru in oktobru, pri tem pa na žalost na široko obšel naša koncertna prizorišča. Na tej točki moramo morebitne interesente razočarati, saj trenutno ni na vidiku nobenih novih datumov Mikovih koncertov. Morda pa je tokratni RŠ Koncert lahko vsaj v tolažbo.