Relative Pitch, 2015

Newyorški skladatelj in trobentač Nate Wooley je eden tistih glasbenih pionirjev, ki so s svojim delom zares pripomogli k spreminjanju same identitete svojega inštrumenta. Na čvrstih akademskih temeljih je začel graditi edinstven glasbeni jezik, ki izzove tako idejne omejitve v improvizaciji kot tudi fizične meje inštrumenta. O njegovi muzikaličnosti priča obširen in pester katalog del, ki se že zadnje desetletje polni tako s solističnimi kot tudi s skupinskimi projekti, vključujoč nekaj zares eminentnih imen na moderni improvizatorski sceni. V nocojšnjem RŠ Koncertu bomo prisluhnili enemu slednjih, in sicer posnetku Battle Pieces, ki zajame koncertiranje ene izmed novejših Wooleyjevih zasedb.

Wooley je pazljivo zasnoval tako idejno osnovo za album Battle Pieces kot ekipo, ki ga izvaja. Kot pravi sam, ni želel ustvariti le srečanja improvizatorjev za preigravanje idej, pač pa dinamično impro-kompozicijo, ki v ospredje postavlja le enega solista naenkrat in poudarja postopno grajenje zvočnih tekstur skozi medigro, namesto hitre površne štafete solaž. Battle Pieces tako sestoji iz štirih daljših delov, v katerih je pot prepuščena vsakemu solistu posebej: prvo prevzame Wooley sam.

Pod njegov frfotajoč trobentarski uvod se prikrade vibrafon, ki z nežno podlago omogoči osnovo za razvijanje melodičnih idej. V drugem delu vajeti prevzame Ingrid Laubrock z nemirnim brundanjem saksofona, ki se ga kmalu oklene igriv klavirski izsek in nato še ostali glasovi. Tretji, najbolj umirjen del vodi Matt Moran. Ta prične s pozornim raziskovanjem resonanc in vibracij, ki se pojavljajo ob harmoničnem igranju vibrafona. Iz ostalih glasov izvabi nekoliko otožno baladasto zvočno okolje, ki bežno spominja na skoraj stoletje staro estetiko filma noir. Zadnji del pripada pianistki Sylvie Courvosier. Ta prične z zamišljenim, na videz atonalnim brskanjem po srednjem in visokem registru klavirja ter nadaljuje z moduliranjem zvočne barve klavirja z različnimi manipulacijami strun.

Omenjene štiri osrednje dele med sabo ločijo trije krajši, naslovljeni ‘Tape Deconstructions’. Ime implicira uporabo magnetnega traku za zvočno manipulacijo, kar je v glasbi zelo pogost pojav, a v tem primeru ne gre za uporabo traku niti za naknadno manipulacijo zvoka – vse, kar je slišati, je živ koncertni posnetek. Ti trije vmesni deli delujejo kot nekakšni intermezzi za glasbenike oziroma kot poligon za improvizacijske vaje. Medtem ko Battle Pieces predstavljajo glavne ideje, v katere glasbeniki vložijo več časa in jih podrobneje razvijejo, pa lahko v Tape Deconstructions vidimo vzporedni album manjših, manj pomembnih, bežnih ali strnjenih idej, ki se hitro pojavijo in tudi hitro uidejo. Kontrast med težkimi, razvlečenimi idejami in krajšimi, bolj lahkotnimi predahi na albumu izpade prav posrečeno.

Wooleyja pot kar pogosto zanaša v naše kraje. V svežem spominu imamo recimo njegove lanskoletne nastope na jazz festivalih v Ljubljani in Cerknem, pa nastop njegovega kvinteta še leto pred tem. Večkrat se je pojavil tudi na valovih Radia Študent v besedi in zvoku; poleg intervjujev v posluh priporočamo tudi njegov RŠ improvizacijski sešn s Tomažem Gromom, dosegljiv s hitrim iskanjem po spletni strani. Zgodba se seveda tukaj ne konča; Wooley se namerava v februarju pri nas ponovno pojaviti kot del zasedbe Fire! na dveh koncertih v Ljubljani in Mariboru. Nocojšnji RŠ Koncert pa je v resnici le dražilnik pred živo izvedbo Battle Pieces, ki se ima zgoditi še ta mesec v klubu Gromka na Metelkovi. Za degustacijo, torej.