Dobialabel, 2012

V pričakovanju zagona 54. Ljubljanskega Jazz Festivala, ki se začne naslednji teden in ki vsebuje izdaten fokus na figuro Petra Brötzmanna, v nocojšnji ediciji oddaje RŠ Koncert poslušamo njegov solistični nastop v majhnem zamejskem mestecu Dobia v Italiji, kjer domuje nekdaj izredno aktivno, še danes pa vztrajno delujoče prizorišče DobiaLab. Koncert se je zgodil tridesetega avgusta 2010, izšel pa je lani v okviru njihove založbe Dobialabel. Vsa pohvala gre tovrstnemu grass-roots pristopu, kot tudi Brötzmannu, ki kljub legendarnemu statusu ohranja občutek za tovrstne nizko profitabilne podvige.

Brötzmannovi solo posnetki so bili vedno nekaj posebnega. Ne zato, ker bi se nujno kaj preveč razlikovali od njegovega igranja v zasedbah, temveč predvsem zato, ker na še bolj direkten in intimen način eksplicirajo neko temeljno samotarskost njegovega izraza, ki kljub izrecni glasbeni širokogrudnosti in kooperativnosti ostaja stalnica skozi celotno kariero. „Solo At Dobialab“ pa je poseben tudi v tem, da gre seveda za koncertni posnetek, ki s seboj prinaša tudi utrip prizorišča – v tem primeru vrta pred Dobialabom  z mimoidočimi avti in občasnim čebljanjem prisotnih vred. Sicer pa publika vsaj po slišni plati ustvarja skrajno toplo vzdušje, polno podpore, ki se izteče v navdušene aplavze in spontane vzklike. Dogodek tako zaznamuje tisti pomemben skupnostni moment, ki je sicer ključen za kakršnokoli živo muziciranje, godbe, ki jim pripada Brötzmann, pa sploh oplemeniti in naredi za še bolj žlahtne.

Kot smo pri tem težkokategorniku že vajeni, je njegovo igranje od prve do zadnje note smrtno resno, zavzeto in do obisti človeško. Ali klišejsko pripombo - tisto o tem, kako Brötzmann pravzaprav že štiri desetletja in več igra eno in isto stvar – bodisi sprejmemo bodisi zavračamo, je na tej točki povsem brezpredmetno. Paradoksalno ali ne, njegova ekspresija postaja vedno bolj sežeta, močna in dokončna. A taka je bila, kljub prepoznavnim spremembam na zelo dolgi rok, že v šestdesetih. Kaj se torej dogaja? Tega pravzaprav nikoli ne vemo povsem, saj se Brötzmannove igre kljub krvavi neposrednosti vedno drži tudi neke vrste avra skrivnostnosti in izmuzljivosti.

Na plošči definitivno prevladuje bolj elegična plat njegovega zvočnega nastavka, a štiri dobrih petnajst minut dolge improvizacije se gibko in skorajda nezaznavno vijejo skozi različne odtenke osrednjega gradnika Brötzmannovega pihalstva – raskavega in ekspresivnega krika. Najnižjega skupnega imenovalca nekega osnovnega eksistencialnega občutja, emblema obupanega in kljubovalnega vztrajanja pri človeškosti.