PureZen, 2014

Milka Lazarja na slovenski sceni poznamo z več področij. Aktiven je tako v vodah klasične, predvsem minimalistčine glasbe, kot izvajalec, prav tako pa tudi kot skladatelj sodobne klasične glasbe. Na drugi strani ga lahko slišimo v improvizatorskih krogih, nazadnje z Zlatkom Kaučičem, in spet tretja plat so sodelovanja pri branjih Svetlane Makarovič, kjer nekako ustvarja zvočno kuliso in uglasbuje njene besede. A tokratni koncert ga ne bo predstavljal v nobeni od teh luči. Nocoj bomo poslušali kvartet Milka Lazarja s Festivala Jazz Cerkno 2006. Posnetki so na plošči izšli šele letos, ko je bil kvartet pred kratkim obujen za nastop v sklopu Cankarjevih torkov.

Zasedbo sestavljajo Primož Fleischman na sopranskem saksofonu in bansuri, Matej Hotko na kontrabasu, Aleš Rendla na bobnih in Milko Lazar na klavirju. Fantje se seveda poznajo že od prej, saj so skupaj igrali pri Big Bandu RTV Slovenije, a v tokratni zasedbi je vodilni člen Lazar. Vse kompozicije na ploščku so namreč njegovo delo. Sledijo si v precej domišljenem zaporedju, in sicer najprej trilogija programskih komadov Na poti, v zaporedju hiter – počasen – hiter, nato še ena precej razgibana skladba in zaključna naslovna pesem Beli prodniki, ki nas spet popelje v bolj počasne, meditativne vode. 

Naslovno skladbo začne Fleischman na bansuri in dobimo občutek, kot da smo v naravi, čutiti je bližino reke, kjer Lazar s klavirjem posnema zvoke vode, ki spira prodnike, bansura pa ustvarja ozračje z žvižganjem vetra. S kančkom humorja bi lahko rekli, da gre za zen pesem, ki pa se v nadaljevanju ne razvije v svoj največji potencial. V delu, ko naj bi Lazar z rastočimi harmonijami stopnjeval napetost, ta upada, tudi na račun basista, ki s ponavljajočim se vzorcem spremlja klavir, nato pa preide v svoj solo, ki je sicer harmonsko izviren in zanimiv, a mu umanjka intenzitete.

Hotko stopi v ospredje v predzadnji skladbi Enrico z drugačnim zvokom basa, ki izstopa. Skladba je sicer humorna in zvita, predvsem pa ritmično nalezljiva. Rendla tu dobro opravi svoje delo. Na začetku dobimo občutek, da poslušamo nekakšen stiliziran ples, ki kasneje preide v improvizacijo, a ritmični pulz ostaja in nas v kakšnem momentu prav zanimivo preseneti.

Pri prvih treh skladbah pa smo priča izjemni virtuoznosti Milka Lazarja. Pri vsaki namreč ustvari klavirski uvod, ki je tehnično prav klasičen, harmonsko pa precej jazzovski. Pri prvi pesmi Na beli poti smo priča mešanju jazzovske tradicije z maniro minimalizma. Struktura je jasna in jazzovsko orientirana, vložki pa minimalistični. Slišimo tudi plastenje harmonij preko bas linije, ki ga izvaja Lazar. Druga skladba Na modri poti nas odnese v atmosferično polje, in čeprav je dinamično popolnoma drugačna, kar nekako zveni kot nadaljevanje prejšnje, predvsem zaradi stilnosti. K temu mnogo pripomoreta Rendla s svojim dromljanjem in Fleischman, ki tu igra izredno spevno in umirjeno. Tu v ozadju lahko slišimo skandinavski jazz, a ga preseneti nekonvencionalna in nadvse sveža improvizacija Rendle in Lazarja, ki tej skladbi pušča prav poseben pečat. Zadnja v trilogiji je Na zeleni poti, pri kateri se glasbeni tok spet razživi. Rendla spretno meša latino ritme s klasičnimi jazz vzorci, ki jih izvajata Lazar in Fleischman. Pesem se odsekano in odločno konča.

Vse kompozicije se precej držijo ustaljenih jazzovskih shem, sploh v delih s temo, ki jo vedno igrata Lazar in Fleischman. Komadi pa presenečajo v improvizacijskih izsekih, kjer izstopata Rendla in Lazar. Slednji s svojo virtuoznostjo in harmonijami, ki presegajo tradicionalno jazzovske, ustvarja prepoznavi zvok kvarteta. Za Fleischmana je tu značilen poln, skoraj malo romantičen jazzovski zvok, ki na momente prehaja k bolj praznemu, hripavemu in prepihajočemu, a ti deli niso prav posebej prepričljivi. Kar pa zadeva posnetek - ta niti ne zveni tako live, kot bi si želeli. Tega se zavemo šele ob zaključkih skladb, ko občinstvo zaploska. Zvok je precej čist in ne slišimo šumov iz okolice.

Lazar v slovenski prostor mnogo doprinaša in tudi v tem kvartetu ga spoznamo še v drugačni luči. Seveda z njim ostaja njegova najbolj prepoznavna značilnost - mešanje različnih zvrsti in žanrov. A tu se zagotovo giba v polju jazza, ki mu pridodaja tako klasiko kot latino ritme, presežek pa tiči v improviziranih delih, katerih zvok se lahko še bolj razvija na morebitnih nadaljnjih koncertih, ki bodo oblikovali zvok kvarteta.