JazzVillage, 2014

Pridevnik »legendarni« ali »kultni« se pri opisovanju glasbenikov uporablja nič kaj preudarno. Še zlasti v zadnjih letih, ko mrgoli dogodkov – tako koncertnih kot diskografskih –, ki jih je treba piarovsko podkrepiti, da bi sploh naleteli na zadovoljiv odziv občinstva. Kljub inflaciji tovrstnih poimenovanj pa seveda obstajajo osebnosti, pri katerih sploh ni dvoma v ustreznost tovrstnih povzdigovanj. Mednje nedvomno sodi slepi ameriški glasbenik, pesnik in mislec Louis Thomas Hardin, bolj znan po vzdevku Moondog, ki si je kultni status prislužil ne le s svojo enkratno glasbeno vizijo, marveč tudi z nekonvencionalnim življenjskim slogom.

Zgodba Moondoga je tako posebna, da je v tej recenziji ni moč na drobno obnoviti, zato bomo izpostavili le nekaj točk na njegovi življenski poti, ki naj pomagajo tudi pri dojemanju njegovega idiosinkratičnega glasbenega izraza. Kot šestletni otrok, ko je že igral na bobne, je z družino obiskal indijanski rezervat in tudi zaigral z njimi. Kasneje je trdil, da si swinga niso izmislili jazzerji, pač pa da gre za starodavno ritemsko stukturo, ki jo najdemo že pri Indijancih. Star 16 let je v neki nesreči oslepel; šolanje je nadaljeval v šoli za slepe, kjer se je naučil osnov skladanja za slepe. V začetku 40. let je začel nekaj desetletij dolgo bivanje in ustvarjanje v New Yorku, kjer se ga je prijel vzdevek »Viking s 6. avenije«, saj je z vikinško čelado na glavi po cele dneve stal na omenjeni aveniji, prodajal svoje pesmi ali teoretske tekste in sproti skladal. Zadnjih par desetletij je preživel v Nemčiji, kjer so njegovo delo veliko bolj cenili.

Veliko ljudi sploh ni vedelo, da je skladatelj, a tisti pomembni so ga poznali, saj se je družil z imeni, kot so Leonard Bernstein, Arturo Toscanini, Charlie Parker ali Philip Glass. Zanimale so ga simfonije, kanoni, a tudi zvoki in šumi ulice in narave. Po njegovih zamislih so izdelali nekaj novih inštrumentov. Njegovo glasbo odlikujejo repetitivnost, meditativnost, raba terenskih šumov – še zlasti je imel rad ladijske sirene –, navidezna preprostost, ki včasih spominja na otroške pesmice, a tudi mističnost in čarobnost.

Moondogova glasba je vplivala na glasbenike vseh zvrsti; čeprav je sam nekaj albumov objavil na jazzovski založbi, njegovo glasbo težko imenujemo jazz, a resnici na ljubo je tako posebna, da je nobena žanrska oznaka ne more v celoti zaobjeti. Ker je tako univerzalna, ponuja izvrsten poligon za variacije in nadgradnje. Za jazzovske je nedavno poskrbel francoski pihalec Sylvain Rifflet, ki se je Moondogu poklonil z multimedijskim avdio/video projektom, katerega del je tudi album, ki ga nocoj predstavljamo.

Rifflet se je v ta namen spajdašil z ameriškim saksofonistom Jonom Irabagonom, pri nas videnem v kvintetu Dava Douglasa, angažiral pa je tudi lastni kvartet Alphabet, v katerem so pianistka Eve Risser, ki igra tudi električno čembalo, Benjamin Flament na tolkalih in kovinskih zvočilih, kitarist Phil Gordiani in Joce Mienniel, ki ob flavti igra še na sintetizator. Razen dveh skladb vodje projekta so na albumu sami Moondogovi komadi, in sicer iz različnih obdobij, kar prispeva k raznovrstnosti gradiva.

Zasedba se Moondogove zapuščine loteva spoštljvo, a s krepko mero invencije; še najbolj se pri njegovih skladbah drži šekastih poliritmij in všečnih zankastih melodij. Slišne so tudi aluzije na renesančno glasbo, a donesek jazzovskega načina igranja in improviziranja je še kako očiten v občasnih svobodnjaških solažah in dodatnih ritmičnih prekucijah. A svobodnjaške oziroma strukturno odprte jazzovske prvine niso edine, ki stopijo v prvi plan pri teh predelavah. Bend marsikatero vižo opremi s pravim starinskim swingom, tistim indijanskim, seveda, če sledimo Moondogovim mislim ... Zahvaljujoč kitaram Phila Gordianija, ki se gibljejo od zaobljenega in mehkobnega do ostrega, a tudi malone surferskega zvoka, marsikateri komad zadiha v art-rockovskem ali celo postrockovskem ključu. Razpršena pianistična igra in razdrobljeni ritmi pa glasbo večkrat zasukajo v smer avantgardne zapovedi o spontanosti in nedoločljivosti.

Čeprav je bila Riffletova ideja, da bo z zasedbo preigraval Moondogove komade tako, kot se jazzerji lotevajo standardov oziroma jih na novo izumljajo, je uspel, kot pričajo našteti odkloni od striktno le jazzovskega muziciranja, narediti veliko več. Potrdil je univerzalnost in vseobsežnost Moondogove glasbe oziroma dejstvo, da je »slepi Viking« anticipiral številne moderne in postmoderne poti in stranpoti, odcepe in odvode od minimalizma do alter-rocka. »Perpetual Motion«, ki od začetka do konca pleni pozornost z ubranim in izčiščenim igranjem ter premišljeno dinamiko skladb, je tako ne le spomin na Moondogove skladbe, marveč tudi opomin, da tudi današnji ustvarjalci stojijo na ramah velikanov, pa četudi so le-ti včasih taki, da jih ne pozna veliko ljudi. Če še ne poznate Moondoga, je tale album torej ravno pravšnja vaba za potopitev v njegovo obsežno in raznoliko delo, pri odkrivanju katerega se boste gotovo večkrat nasmehnili, ko boste ugotovili, od koder so črpali vaši najljubši glasbeniki.