Cankarjev dom, 2. 7. 2015

Drugi dan letošnjega jazz festivala je prinesel tri samosvoje nastope, ki so se vsi zgodili pod streho Cankarjevega doma. Prvi na sporedu so bili multinacionalni sedmerec Carate Urio Orchestra, ki so prišli v Linhartovo dvorano posnet svoj najnovejši material za bodoči live album pri založbi Clean Feed. Drugi, prav tako v Linhartovi dvorani, je prišel na oder James Blood Ulmer, stari maček s koreninami v free funku in poznanstvom z nedavno preminulim free jazz velikanom Ornettom Colemanom, ki se je lotil oživljanja bluesovske plati ameriškega glasbenega izročila. Za zadnji nastop pa se je dogajanje preselilo v Klub, kjer sta svojo eksplozivno sodelovanje predstavila Craig Taborn in Mats Gustafsson.     

Vsak koncert je po svoje vzbujal visoka pričakovanja, a medtem ko sta to poznejša nastopa počela že s samim kalibrom gostov, se je prvi v vrsti zanašal tudi na zajeten obseg žanrov, ki naj bi se jih dotaknil. Preko improvizacij do post rocka in folka, vse skupaj podprto z občasnim nojzom, ki je prihajal iz selekcije pedal efektov, ki so jih imeli pri sebi skoraj vsi člani. Z vidno uigranostjo so drveli čez vse naštete odtenke in za vsakega našli smiselno mesto v svojem transžanrskem potovanju. Od počasi razvijajočih se filmskih pasaž do kontroliranega izbruha. Tako so nadaljevali svoj pristop, ki smo ga lahko slišali že na njihovem prejšnjem albumu Sparrow Mountain in v tem pogledu nastop ni bil revolucionaren. Vseeno pa take jazz skupine, ki si marsikaj sposojajo iz post-rockovskega sveta, na naših prizoriščih ostajajo redkost. Zato je rafinirana igra aktualnih skladb orkestra publiko verjetno še toliko bolj prepričala. Po približno enourni odiseji epskih melodij, pospremljenih z napol ritualističnim petjem in na momente tuljenjem enega izmed kontrabasistov, se je koncert približal koncu. V tej zaključni fazi je poleg vračevskega basista do izraza prišel tudi bobnar, ki je presenetil z nežnim petjem, katerega način ne bi bil tuj kakšnemu indie bandu s preloma desetletja.  

                      

Vseskozi odličen aranžma z lahkotnim brisanjem meja med omenjenimi žanri je na koncu požel konkreten aplavz, ki se bo verjetno v neki količini znašel tudi na prihajajoči Clean Feed izdaji.   

Po pavzi se je na odru zreduciralo število inštrumentov in ostale opreme, tako da je ostal stol samo še za enega. Na oder je prišel James 'Blood' Ulmer. Pojava s klobukom, sončnimi očali, klasično jazzovsko votlo kitaro in globokim razritim glasom je takoj očarala publiko, še preden je zabrenkal. S prvimi dotiki strun pa je hitro nadgradil svojo pozicijo in prevzel vlogo preroka starih blues izročil, zavitih v opojno efektirano kitaro, pospremljeno s pol petjem pol mrmranjem. Četudi je bil preskok v zvočni pisanosti s prejšnjega koncerta precejšen, Ulmerja to očitno ni posebej oviralo. Zvok kitare se razen uporabe wah efekta ni praktično nič spreminjal, a vseeno je s svojim mantričnim pobrenkavanjem in petjem pričaral svet, ki je bil v dobršni meri bolj otipljiv od predhodnega nastopa. Vsesplošna malodušnost, težave z ženskami, posli s hudičem, Ulmer je obdelal vse stalnice bluesa in se vmes tudi priklonil velikanu B. B. Kingu s priredbo Rock Me Baby. Kljub precejšni opori na izročilu bluesa pa je njegov nastop presegel stereotipni blues revival, ki puhti od klišejev. Njegovo pobrenkavanje bi težko umestili v nek obstoječ stil in tukaj verjetno pridejo na dan njegove izkušnje s harmolodičnimi pristopi, ki jih je raziskoval s kolegom Colemanom. Te je med nastopom zavijal v call and response formo, ki je sicer značilna za blues. Njegove vokalizirane prigode so ustvarile vedno redkejši in izumirajoč, pristen vpogled v kanček ameriške zgodovine, kitara pa je našla neko novo pot, ki je z njegovim načinom igranja transcendirala običajno ritem spremljavo in občasne solaže.        

Zadnji na vrsti pa je bil za nekatere težko pričakovan nastop dvojca silovitih glasbenikov, Craiga Taborna in Matsa Gustafssona. Oba, vsakega posebej v svoji zasedbi, smo sicer lahko že slišali, vendar je ta združitev, s fokusom na sposobnostih in usklajevanju impulzov težkokategornikov aktualne jazz scene, obetala veliko. In veliko smo dobili. V Cankarjevem klubu sta na odru stala odprt koncertni klavir za lažji dostop do nekonvencionalnih zvenov in stojalo s tremi saksofoni, od tenorja do basa.

  

Takoj na začetku igranja je postalo jasno, da bo napeto do meje njunih sposobnosti. Začela sta silovito in na prvo uho divergentno. Brez ozira na dostopnost poslušalcem sta iskala kombinacije vzorcev, ki so bili kos njuni energiji. Gustafsson, značilen po neznačilnih zvokih na saksofonu, je v Klub spustil krdela divjih zveri, ki so galopirale iz njegovih cevi, zraven pa pazil, da se intenziteta ohranja na spoštljivem nivoju do klavirskih mnogotonalnih kaskad, ki so ves čas spremljale surovost saksofona. Napeto in z zagonom, ki je skoraj priklical vprašanje -ali je vse skupaj sploh še legalno?, sta kot dva dirkača drvela po ozko nasičenih skladbah, ki sta jih verjetno še med koncertom sproti pilila. Gustafsson je bil tako med svojim riffanjem in tleskanjem jezička primoran spustiti par vzklikov, ki naznanjajo zagrizenost njegovega igranja, in prvi resni premor sta si privoščila šele, ko je odložil bas saksofon. Takrat je čas izkoristil za nekaj napol formalnih besed obiskovalcem ter par kratkih vaj za raztezanje svojega hrbta. 

 

Visokokalorični nastop dveh contemporary velikanov je do stene, s steno vred, napolnil Klub in izničil vsako mlačnost, ki je zaradi pozne ure pričela načenjati obiskovalce.

Drugi dan festivala je bil dan koncertov, ki so presegli pričakovanja ne glede na prednastavljeno višino. Festival, na katerem igrajo entuziastični raziskovalci glasbe za glasbene entuziaste, ki so pripravljeni zaupati izvajalcem in organizatorjem, tudi ko se vse sliši kot parjenje tropskih zveri.