Cankarjev dom, 4. 7. 2015

Zadnji večer ljubljanskega jazz festivala je bil programsko precej razgiban, kar pa je bilo tudi ustrezno podprto z raznolikostjo prizorišč. A eden izmed vrhuncev - zagotovo pa organizacijsko zahtevnejši - večera se je odvil že v uvodu v večerni program v Cankarjevem domu. Gre namreč za orkestrsko inačico Fire!, ki smo ga kot trio pri nas pred časom že slišali v klubskem nastopu. In čeprav glasba Fire! Orchestra zahteva nekaj poslušalske zagretosti in angažmaja, je njihov aranžma hkrati tudi precej odprt in tako tudi bolj dostopen od na primer dela samega tria. 

Mats Gustafsson na saksofonih, Johan Berthling na basu in bobnar Andreas Werliin igrajo energično trio muziko, ki v jazzovsko improvizacijo vpleta še obilo nojzerske elektronike in bolj rockovske repeticije. A je v tem pogledu Orchestra ne le razširjena, pač pa nujno tudi konceptualno prilagojena in izboljšana inačica tria in njegove muzike. Orkester pač že v svoji zasedbi zahteva določeno porazdelitev v zvoku in kompoziciji in temu načelu v minimalni izvedbi sledi tudi Fire! Orchestra, ki se pač ne more zanašati na stalnost zasedbe. Tako je v soboto pri nas nastopila njegova, po nekaterih verzijah tudi za polovico okleščena inačica, kar pa niti v kvantitativnem smislu za samo muziko ne pomeni nekega primanjkljaja. Na seznamu nastopajočih so se tako tokrat znašli tubist Per-Åke Holmlander Goran Kajfeš na klarinetu in nekoliko starejša znanka Hild Sofie Tafjord na francoskem rogu in elektroniki. Za elektronsko komponento zvoka orkestra sta zraven skrbela še Mats, ki je občasno privzemal tudi vlogo kondukterja, ter Andreas Berthling iz tria Tape. Na odru se jim je pridružil še festivalski gost Nate Wolley, vsekakor pa je častna vloga pripadla obema vokalistkama. 

Mariam Wallentin, sicer tudi vokalistka Wildbirds & Peacedrums, ter Sofia Jernberg sta del orkestra že od njihove prvotne zasnove, kompozicije Exit!, ki nam jo je okrnjeno bolj za pokušino orkester serviral v dodatku. V tokratni živi izvedbi je vokalistkama pripadla suverena vloga, saj jima je glede na konduktirane dele pripadla nekakšna relativna samostojnost. Sicer pa kondukterska ali voditeljska vloga tu ni stalno potrebna, saj Fire! Orchestra izvajajo določeno ohlapno kompozicijo nekaj let. Ohlapnost in komponiranost tako omogočata dovolj izdelan zemljevid za premikanje znotraj izvedbe, znotraj katere je še vedno dovolj prostora za spontano utiranje poti. 

Sama kompozicija Ritual je nekoliko bolj razbita in eksperimentalno odprta od prejšnjih, a sledi osnovnemu, sicer minimalnemu principu, zasnovanem kot potovanje, v katerem se nikoli ne znajdemo na istem mestu. Celoten orkester najprej sledi preprostemu sosledju harmonij ali riffu, ki ga pretrga bolj partikularna igra določenega dela orkestra, kar se zopet razveže v glas celotnega orkestra, ki pa ne ponovi že slišanega orkestrskega dela. Tovrstne menjave je preprosto preveč, da bi poslušalce prepuščala obnavljanju in spominu, a je tudi dovolj redka, da večino koncerta orkester ohranja močan groove in ekstatično karnevalski duh. Prekinitve harmonij ne delujejo toliko kot prekinitve, saj so prehodi v njih mehki, vsekakor pa imajo poleg tega, da dopuščajo nekoliko več improvizacijskih dialogov in mediger, tudi močan kompozicijski poudarek. Elektronski visokofrekvenčni šum na primer ekstatično harmoničnost celote ne toliko prelomi, kot pa ji doda določeno protiutež, ki v svoji tihosti še poglobi moment napetosti. A na drugi strani tudi orkestrski deli ne nastopajo nujno kot nekakšni kolektivni izhodi iz partikularnih problematik, k čemur so predvsem pripomogli disonančni dueti obeh pevk, o že skoraj operetnemu dometu le-teh pa smo se lahko prepričali večkrat. Edino vprašanje, ki bi se lahko porodilo ob sobotnem odličnem koncertu Fire! Orchestra, je morda njihova umestitev v dvorano s sedeži, saj bi muzika večkrat zahtevala precej bolj telesno doživljanje. A poudarimo, da se med drugimi enoznačnostmi orkester uspešno izogne tudi dihotomiji telesnega in intelektualnega in je tako vse prej kot le razgibano festivalsko poplesavanje. Vse prej, čeprav tudi to.

Uvodnemu zalogaju je sledil premik v sprejemno dvorano Cankarjevega doma in s tem k projektu klasične forme in brazilskega ritma Bossa Negra. V četvercu sta bila izpostavljena pevec Diogo Nogueira in zanimivejši Hamilton De Holanda na mandolini. S svojim mehkim pristopom za poslušalstvo pripravljenih sedežev v statičnem nastopu niti nista postavila pod vprašaj. Je pa nenavaden programski premik v bolj lokalizirano brazilsko plat muzik deloval na precej komoren način.

Zaključek se je tudi zadnji večer festivala odvil v klubu. Elephant9 with Reine Fiske so dali piko na i s precej spodobnim in glasnim jazz rockom v polnem žanrskem pomenu besede. Zaradi sodobnejše, distorzijam odprte inačice žanra je šlo za primeren zaključni špil, zaradi klasične igre harmonij in še kar posrečenih solizmov pa tudi manj zanimiv del klubskega nastopa. Predhodil jima je namreč duo mlajših improvizatorjev s precej neposrednim pristopom k igri. Tolkalec širokega zvočnega nabora Chris Corsano in saksofonistka Mette Rasmussen, ki je par ur prej nastopila kot del Fire! Orchestra, oba mlajša, a počasi uveljavljajoča se muzikanta, sta dala precej bazičen nastop glasbene improvizacije. Kljub očitnemu gravitacijskemu jedru jazzovske igre pa so zanimivejši deli njunega nastopa pripadli ravno prevladujočim odklonom od te. Namreč predvsem v izredno posrečenem, z minimalnimi pripomočki doseženem vpletanju bolj dromljajočih in žvižgajočih zvokov, s čimer sta hkrati uhajala določenemu idiomu in oder naselila s povsem preprosto dejavnostjo prisluhovanja in odzivanja.