Klub Gromka, 13.6.2017

Ob torkovem pregledu koncertnih dogodkov po Ljubljani je definitivno izstopal Gromkin lineup, ki je v organizaciji Human Beans gostil tri zasedbe hardcore, crust in punk provenienc, oziroma, če želite po Gocovo – mešanje hrustljavega punka z d-beatom in jeznim hardcorom. Obiskali so nas švedski Adrestia in Makabert Fynd ter američani Violent Party.

Prvi termin je pripadel bendu Adrestia, ki trenutno na turneji predstavlja svoj debitantski album The Art of Modern Warfare. V slogu švedskih neo crust bendov črpajo iz bogate zapuščine surovega hardcora, crust punka in nenazadnje tudi starošolskega death metala – mešanica, ki je večkrat spomnila tudi na pretekle zasedbe posameznih članov benda - Shades of Grey ali Future Ruins. Konstanta d-beat bobnarskega udrihanja je izgrajevala trden zid okoli strunarskih mest znotraj njihovega zvoka. Kitare so uigrano prehajale od melodičnih fraz do odsekanih tišin, basovskih uvodnih linij in žal pretihih solaž. Dobrodošli so bili predvsem srednje hitri deli, ki so pridušeno metalizirali enoličnost d-beat ravnin in razbremenjevali utesnjeno predvidljivost, kot to počnejo denimo tudi Massmord in Martyrdöd, s katerimi so letos Adrestia izdali tudi split EP In Solidarity With Rojava. Čeprav se je njihov zvok skozi koncert izboljševal, pa so Adrestia kljub uigranosti žal izpadli medlo in brez presežkov. 

Za drugi švedski napad so poskrbeli Makabert Fynd, ki se trenutno mudijo na skupni turneji z Violent Party. Njihov obstoj sledimo že deseto leto, zasedba pa trenutno pripravlja svoj peti album. Posadko sestavljajo člani zloglasnih Totalitär, garažnih nažigačev Brainbombs in podivjanih hardcorovcev Dissekerad. V primerjavi s prdodnimi rojaki je glasba Makabert Fynd bolj preprosta, manj moderna in zato še bolj udarna. Tisto, kar Makabert Fynd prav gotovo privzdigne na izstopajočo raven, je njihovo dvojno vokalno rohnenje, ki se je skozi koncert spreminjalo vse od drznih vpadov prek daljših strnjenih kričanj pa do skupnih besnih napevov. Klasika d-beata tukaj deluje povsem drugače, od bolj enostavnih in okleščenih riffov do umazanih, hreščečih solaž; takoj je jasno, da manj je več pristop tovrstni glasbi najbolj ustreza. Ko se takšna »mašina« enkrat ogreje, je jasno vsak koncert prekratek, kar se je še enkrat ponovilo tudi z naknadnimi ameriškimi soborci.

Violent Party zvenijo udarno in zanimivo, a sumljivo - že ob poslušanju njihovega enega daljšega in nekaj krajših albumov. Sumljivo zato, ker  takšni bendi v živo le redko pokažejo svojo pravo moč, še posebej v postavi boben, bas, vokal in efekti. Trio je domač v hrupnem punku in hardcoru, znotraj njihovega izraza pa se vedno najdejo mesta tudi za ostale vložke grinda in powerviolenca. Enostavne minimalistične bas linije poskakujejo nad počasnimi ritmi, ki prek efektov pod taktirko vokalista žarčijo v vse smeri. Ti so večkrat objestno napeti do skrajnosti, kar na nek način odpira vrata za vse posebne podvige basistke in bobnarja. Njihov hreščeč in jezen karakter nosi efektiran vokal, ki se s kratkimi izpadi bori na površini podloženega hrupa. Celotna podoba na trenutke deluje celo tako kaotično, da nas spomnijo denimo na pokvarjence Locust ali pa japonske noise punkerje Disclose. Tako se kratki komadi nikoli zares ne končajo, temveč zgolj uvedejo naslednjega. 

Večer, katerega intenzivnost se je stopnjevala iz benda v bend žal ni privabil veliko ljudi. Tistim, ki pa so prišli, je koncert prav gotovo ostal v spominu kot zelo dobrodošlo presenečenje.