Kino Šiška, Ljubljana, 20. 2. 2023

Algiers so poslušalcem Radia Študent dobro poznan bend. Zasedba, poimenovana po mestu, sinonimnim z uporom neuslišanih proti dehumanizirajočim imperialnim silam, se z imenom seveda navezuje na svoje principe utiranja lastne poti. Poti v bodičevju industrije, pri čemer skuša glasbeni medij izkoristiti tudi za opozarjanje publike na družbene probleme. Na naši postaji si z bendom delimo kar nekaj vrednot, zato ni nenavadno, da se Algiers pogosto znajdejo v opremah in oddajah. Glasbeniki so se lokalni publiki prvič osebno predstavili na Mentu leta 2018, 20. februarja letos pa so se po štirih letih vrnili v Zokistan, in sicer v dvorano Komuna Kina Šiške, na lokacijo, ki jih je gostila tudi ob njihovem drugem obisku Slovenije leta 2019. Tokrat so nas obiskali z namenom predstavitve svojega novega albuma Shook, ki uradno izide ta petek, 24. februarja 2023, a ga bend radodarno predstavlja že vnaprej, prav tako pa smo ga v glasbeni redakciji predčasno empirično ovrednotili v Tolpi bumov.

Koncert je otvoril domači basolovski in pustolovski hiphop producent Duf oziroma Dead Underground Future. Ustvarjalec Jaka Berger – Brgs, ki kot podlago za projekt postavlja perečo problematiko ponikanja podtalnih prostorov, je v polkletni etaži s štiridesetminutnim setom ogrel nabirajočo se publiko. Koncept glasbenikove produkcije lahko povežemo z mentaliteto gostujoče skupine, prav tako pa je njegov zvok blizu tistemu benda Algiers. Oboji se namreč zanašajo na uporabo modularnih sintetizatorjev za produciranje industrijskih, abrazivnih zvokov in beatov. Zdelo se je le, da publika, ki je bila starostno precej raznolika, domačemu producentu ni v celoti namenila pozornosti, ki si jo je zaslužil. Morda je bil one-man elektronski tretma za nekatere prevelik odmik od pričakovane glavne bendovske atrakcije. 

Bend iz Atlante je svoj nastop pričel ob glasnem navijanju publike. Na majhnem odru Komune se je nagnetlo pet članov zasedbe Algiers, ki so bili vsi zamejeni z obilico analognih in digitalnih inštrumentov, s katerimi so operirali. A ukleščenost znotraj majhnih osebnih teritorijev ni zmanjšala entuziazma glasbenikov. Svojo energičnost in dinamičnost so že v štartu pokazali z značilnim industrialnim postpankom, že na drugem mestu na setlisti pa se je znašel vodilni singel nove plate, Irreversible Damage, ki je v studijski verziji obogaten z vokalom Zacka de la Roche iz Rage Against the Machine. Njegov verz je z originalu zvestim zanosom odpel basist in sovokalist Ryan Mahan. 

Najimpresivnejši element koncerta je bila tehnična veščost članov benda. Pevec Franklin James Fisher je izmenjeval kitaro in klavir, oba obložena s plastmi distorzije in modulatorjev. Basist Mahan je poleg dostave nizkih frekvenc skrbel še za sintetizatorje, kitarist Lee Tesche pa je poleg šeststrunskega hrupa snoval tudi loope in posebne efekte. Največja posebnost pa je bil par bobnarjev. Eden na rockovski, drugi na jazzovski bateriji, kar je ritem sekcij dalo večjo zvočno barvitost, več melodičnosti, bolj zapletene beate in predvsem večjo udarnost. Zvočna podoba koncerta je bila sicer nedorasla kompleksnosti produkcije in miksa originalnih posnetkov, a je slednje seveda težko poustvariti na majhni turneji in majhnem prostoru, kot je mala dvorana Kina Šiške. Kljub temu pa je distorzija produkcije služila bendu v prid na nekaterih bolj divjih komadih, recimo na d-beatovski nojzerski skladbi Void, ki je pod odrom sprožila energičen plesni nastop publike. 

Dejstvo, da se je eden najizvirnejših in bolj vročih bendov alternativne scene že tretjič predstavil majhni slovenski publiki, kaže na prepričanje zasedbe, da verjame v skeptičnost in upornost naše scene, ter na njihovo hvaležnost, da jih sprejemamo in poslušamo njihove poetične pridige. To potrjuje tudi dejstvo, da so se kljub izčrpnemu in eksplozivnemu šovu na oder vrnili za kar štiri dodatne komade po večminutnem naprošanju podžgane publike. Po uri in pol razturavanja odra je bend vidno prešvican in iztrošen končno le zapustil oder. Jasen je bil vtis benda na publiko, vendar pa se je nekaj njihovih sporočil izgubilo med vizualnimi projekcijami in besedilom ter neanglosaksonsko publiko, posebej glede na velik starostni razpon občinstva, v katerem starejši obiskovalci niso nemudoma informirani o tujih socialnih problematikah preko modernejših kanalov. Kljub temu detajlu so Algiers prepričali občinstvo Kina Šiške, za kar so zaslužni energičnost in izvirnost njihove muzike ter odločnost in zanos članov, da se popolnoma predajo performansu svoje umetnosti in katarzi, ki jo je moč doseči skozi ritual koncerta.