Matador Records, 2023

Tokratna recenzija plate je posebna, ker nam je bila muzika zaupana pred njenim uradnim izidom. Pri tujih kultnih bendih je to velika redkost, a tokrat smo se podvizali, saj ima Radio Študent z Algiers kar bogato zgodovino. Dva njihova albuma sta bila toplo sprejeta, enkrat so se oglasili za intervju, znova pa bodo nastopili v Kinu Šiška.

Ker so na sceno prodrli s svojim odmevnim istoimenskim albumom leta 2015 v času razcveta postpunka, se jih je ta oznaka kar dolgo držala, čeprav je morda vse manj točna. Njihova glasba združuje elemente gospela, soula, rapa, indie rocka, industriala in kar nekaj žanrsko nedoločljivih prijemov. To moramo znova izpostaviti ob preletu seznama vseh najrazličnejših gostujočih izvajalcev, na plošči namreč najdemo žanrsko svojstven feature v skoraj vsakem drugem komadu. Pestro vključevanje glasbenikov pa je na prvi pogled tudi edina prava novost letošnjega albuma Shook, kar ga zapelje bližje rapu in posledično poeziji.

To tezo potrjuje že komad Irreversible Damage z gostom Zachom De La Rocho, saj je zelo runthejewelsovski v inštrumentalu in natančneje killermikovski v načinu rapanja. Tudi komada Bite Back z Billyjem Woodsom in Backxwash ter I Can't Stand It sta podkovana s hitrimi hi-hati. V vse to se glavni vokalist Franklin James Fisher zelo dobro vklaplja s svojim gospelovskim zanosom. Algiers recimo zelo spretno združujejo urbane in neurbane elemente glasbe.

Čeprav velik del pripovedi sloni na ameriški črnski glasbeni tradiciji, se ta neopazno prepleta s kakšnimi eksperimentalnimi elektronskimi in stereotipno belskimi vzorci muziciranja. Zato so posebej zanimivi komadi, kot na primer uvodni Everybody Shatter, 73% in A Good Man, ki bi jih uvrstili naravnost v indie rock. Zamolklo kričeč vokalni pristop in raztrgane kitarske pasaže se preprosto obnesejo, morda tudi zato, ker nam vzbudijo nostalgijo po poznih dvatisočih. Treba je poudariti, da so vsi zvočni elementi smiselno stilizirani ali destilizirani oziroma distorzirani, zato redkokje izpadejo osladni. Tudi besedila so napisana spretno in se zdijo ravno prav osebna in ne preveč moralistična. Algiers bi v okusnem spajanju žanrov z lahkoto podučili velika imena, kot je denimo Zeal and Ardor.

Za konec omenimo še interludije, ki so večinoma umirjeno jazzovski, morda ne izjemno močni, a vseeno tematsko povezovalni. Lahkotnejši komadi v istem slogu, seveda spet z raperskimi prijemi, kot na primer v skladbi Cleanse Your Guilt Here, na albumu služijo kot prijetni oddihi. Dramski lok se še vedno jasno čuti, saj ga povsod podkrepita inštrumentalna dinamika in dekonstrukcija. Album se zaključi s simpatično, nekoliko soulovsko skladbo Momentary. Verzi niso posebej globoki, a zvenijo iskreno, in nasploh lahko rečemo, da je bila predaja pripovedi gostom na mestih, kjer Algiers neizogibno zmanjka prodornosti, dobra odločitev.

Razgibanemu albumu, kot je Shook, bi lahko spet podali rahel očitek, ki se je pojavil že pri plošči The Underside of Power iz 2017, in sicer, da je malce preveč eklektičen. Morda je celo nekoliko predolg. Po drugi strani pa je prav zato še vedno unikaten. Če o njem razmišljamo znotraj bendovega opusa, se zdi občudovanja vredno, da so zvočno raznolikost obdržali in celo izpilili. Kljub uspehu prvenca bi zlahka našli vsaj kakšen argument, da je vsak naslednji album boljši. Eden teh argumentov bi lahko bil, da se zdijo manj pozerski, manj modni in veliko bolj odprti in povezovalni kot na začetku. Skratka, zdi se, da bo album Shook brez ene same dolgočasne skladbe prepričal še zadnje antihipsterske skeptike. Algiers so dokazali, da vsa ta večplastna medžanrskost ni bila prevelik zalogaj.