Kino Šiška, Ljubljana, 15. 11. 2022

Deževni novembrski teden je razgibal torkov večer, ko je Kino Šiška oder svoje Katedrale rezerviral za plesne zvoke turškega psihedeličnega rocka z nizozemsko zasedbo Altin Gün in domačo zasedbo, ki je ogrela dvorano in publiko – žanrsko pisan bend Moveknowledgement.

Pretakanje in mešanje žanrov je domača štiričlanska zasedba izpilila v dolgoletnem glasbenem ustvarjanju, nov dokaz tega pa je aktualni, letošnji album Lying Cobra. Fantje so pokazali samozavest in vešče barantanje z analognimi sinti, kitarami, vokalom in bobni. Slednji so bili za tokratni koncert od ostalih inštrumentov ločeni s pleksi steklom, kar je dalo vtis posameznosti in individualnosti članov na odru. Obenem pa je bilo vidno in slišno, da delujejo v kolektivu in skupaj ustvarjajo teatralno vzdušje. Na trenutke je bilo videti, da si štirje glasbeniki vsak zvok podajajo med seboj kot žogico. Rezultat je bil občutek posebne razporejenosti elementov zvoka v prostoru in času. 

Vzdušje je bilo nadzorovano, hkrati pa tudi nekoliko odmaknjeno v kontekstu razmerja med glasbenikom in publiko. Pristnejši pa je bil stik z vokalistom Urošem Weinbergerjem, čigar način petja in gibi so ustvarili imidž nekakšne rock zvezde v stilu Kurta Cobaina. Tudi zaradi tega je bilo jasno, da smo, ne glede na to, kakšno vzdušje ali zvočne elemente imamo v mislih, na koncertu zasedbe, ki ima veliko izkušenj z mastnim kitarskim zvokom. 

Razgibanih trenutkov smo bili deležni v zvoku progresivnih kitar in bobnov. Poseben vajb je dodala igra luči, ki so utripale podobno, kot so utripali zvočni momenti. Utrinki enoličnosti, morda monotonosti, so bili pravzaprav skupno padanje v rifovski tok. Ta je bil idealen za psihedelične ritme, ki so sledili desetminutni pavzi po koncu nastopa domačih Moveknowledgement.

Na oder je nato stopila nizozemska zasedba, ki jo sestavljajo Jasper Verhulst z bas kitaro, vokalist Erdinç Ecevit Yıldız s sintetizatorjem in baglamo, vokalistka Merve Daşdemir, ki upravlja tudi s sintetizatorjem, Daniel Smienk za bobni, Chris Bruining s tolkali in Thijs Elzinga s kitaro. Pred seboj oziroma okrog sebe smo imeli veliko zasedbo in glasbo, ki v vsakem pogledu kliče po gibanju. 

Glasba zasedbe Altin Gün poslušalca odene v določeno vzhodnoevropsko melanholijo in nostalgijo. V vseh, ki so se udeležili koncerta, je to vzbudilo željo po premikanju. Nenavadna pa je bila prezenca umetnikov, ki so na odru delovali sproščeni, vendar precej distancirani. Kot bi ustvarili prostor, v katerem je bilo jasno, da glasbeniki dojemajo zvok, ki ga ustvarjajo na določen analitično-strukturni način, in so pri tem izrazito konceptualni. Ni bilo videti, da so se zares prepustili energiji, ustvarjeni v celotnem procesu, vsaj ne telesno. 

Sredino nastopa, ki je bila nekakšna evforična sprostitev in vrhunec tega koncertnega večera, je zaznamovalo ujemanje energije glasbenikov in glasbe. A za to je bila zaslužna publika, ki je vidno uživala in se spojila z melodijami in ritmi. Celotno vzdušje šišenske Katedrale je povezala skupaj in jo raketno lansirala nazaj na oder, kar je glasbenike postopno spodbudilo k telesni prepustitvi lastni glasbi.

Altin Gün so zanetili spoj turškega neofunk vzdušja in sodobnih elektronsko zastavljenih zvokov. Po eni strani se spogledujejo z elektroniko, ki posameznika ponese v stanje samote in individualnega dojemanja muzike, po drugi strani pa z vzhodnoevropsko kulturo, ki terja skupnostno vzdušje domačnosti. Nastop nizozemsko-turških funkerjev je pokazal, kako vse odgovore, ki jih poslušalci želimo, pravzaprav najdemo v samem mediju – glasbi in ne toliko v tistem, ki to glasbo ustvarja.

photo by: Kino Šiška