Kino Šiška, Ljubljana, 9. november 2024

Preteklo soboto, 9. novembra, smo v Komuni Kina Šiška obiskali koncert, ki je potekal v okviru koncertnega cikla Sogodbe. Najprej se je predstavila domača glasbenica Nina Virant s svojo zasedbo Vira, kot osrednji akt večera pa je nastopila portugalska glasbenica Ana Lua Caiano.

Nekaj čez osmo večerno uro sta na oder dodobra zapolnjene male dvorane Kina Šiška stopili Nina Virant in Veronika Kumar. V zasedbi Vira poleg Nine in Veronike ustvarja še bobnar Gard Nilssen, a ga na tokratnem koncertu žal nismo slišali. Vira je zasedba glasbenice Nine Virant, ki je na slovenski glasbeni sceni sicer dejavna že kar nekaj časa, širšo prepoznavnost pa je pridobila prav z omenjeno zasedbo. Lani je Vira pri založbi zavoda DruGod izdala prvi samostojni album z naslovom niei, ki smo mu ob dodatku ljudske pesmi prisluhnili tudi v soboto. 

Na oder sta Nina in Veronika stopili v subtilni podobi – v belih oblačilih in bosi in takoj smo lahko začutili, da je pred nami poslušanje intimnega in čutnega koncerta. Občinstvo je Nina Virant po uvodnem komadu nagovorila z besedami »dobrodošli v Virinih svetovih«. S tem minimalnim, toda globoko pomenljivim stavkom je vzpostavila psihološki most med poslušalci in glasbenicama, ki sta med koncertom tudi uresničili Ninine besede. Zdelo se je, da lahko obiskovalci resnično vstopamo in tudi prebivamo v različnih notranjih svetovih Virine glasbe. Ti so se tako kot na plošči niei dotikali žanrov folka, etna in balkanske glasbe ter njihovih bolj eksperimentalnih in progresivnih odvodov. Vsi pa so imeli skupni imenovalec – vokal, predvsem večglasje. Obe glasbenici sta na konservatoriju v Amsterdamu dokončali študij jazz petja in njuna profesionalna vokalna izobrazba je bila na koncertu več kot očitna. Priča smo bili različnim vokalnim tehnikam in petju, ki se navdihuje pri tradicionalnih balkanskih napevih, šansonu, jazzu in včasih tudi slovenski popevki in sakralnem petju. Vokali so bili ne glede na register, žanr oziroma pristop ali kompleksnost večglasja venomer odpeti izjemno in nič manj suvereno kot na sami plošči.

Nekateri komadi so bili izraziteje vokalni, nekateri pa so ponudili atraktivnejše instrumentalne in elektronske podlage, ki so popestrile in podprle vokalno dogajanje. Za konec koncerta sta glasbenici izbrali zaključni komad s plošče z naslovom S kričečim smehom, pri katerem smo v posnetku slišali tudi globok in poetičen glas Ninine matere Biserke. Glasbenici iz zasedbe Vira sta z njim zaokrožili eteričen koncert, ki nam ni dopuščal drugega kot zapreti oči in se brezpogojno prepustiti trenutku.

Koncertu Vire je sledil kratek premor, v katerem smo lahko do konca ponotranjili in zaključili prejšnjo zvočno pripoved in se pripravili na novo, ki nam jo je uprizorila portugalska glasbenica Ana Lua Caiano. V Ljubljani je nastopila že konec februarja v sklopu festivala Ment, kjer smo jo lahko poslušali v magičnem ambientu Ljubljanskega gradu, preteklo soboto pa je Caiano v Komuni Kina Šiška izvedla še nekoliko intenzivnejši in bolj suveren nastop. Njena diskografija zajema dva kratkometražna izida, Cheguei Tarde A Ontem iz leta 2022 in lanski Se Dançar É Só Depois. Marca letos je pri slovensko-nemško založbi Glitterbeat izdala dolgometražni prvenec Vou Ficar Neste Quadrado. Na petkovem koncertu smo lahko slišali nekatere skladbe z novega albuma in tudi nekaj starejše muzike.

V svoji glasbi Ana Lua Caiano raziskuje skupno zvočnost tradicionalne portugalske glasbe z elektronskimi zvoki in vsakdanjimi prostorskimi posnetki. Ko pomislimo na portugalsko tradicionalno glasbo, se nam najprej utrne misel na fado, a Caiano opozarja, da ko govori o tradicionalni portugalski glasbi, ne govori o fadu, temveč o zvenečih pesmih s podeželja, ki so se večinoma prenašale ustno in temeljijo na kanonih, harmonijah in zborovskemu petju. Njena glasba je izrazito ritmična, in kot smo lahko doživeli na koncertu, kdaj tudi precej plesna. V živo glasbenica nastopa kot solo izvajalka, z napravami za loopanje in semplanje, sintetizatorjem, midi klaviaturo in več tolkali, med njimi tudi tradicionalnimi portugalskimi, kot je denimo boben adufe. Vsi ti instrumenti in naprave ji v živo omogočajo ustvariti neomejeno paleto zvočnih tekstur. Glasba, ki jo izvaja v živo, se zaradi tega pristopa razlikuje od tiste, ki jo slišimo na studijskih posnetkih, enako pa velja za glasbo projekta Vira, ki smo jo poslušali v prvem delu večera. 

S tovrstnim načinom nastopanja se brezmejna kreativnost Ane Lue Caiano lahko manifestira tudi v živih izvedbah. V RŠ intervjuju, ki je potekal pred sobotnim koncertom, je glasbenica omenila, da ima rada kontrolo. Tudi ta njena lastnost je bila nedvomno zaznavna na koncertu. Celoten nastop je bil z vidika izvedbe komadov izpeljan na izjemno visoki ravni. Mogoče smo od nje pričakovali le malo bolj prepričljivo vokalno izvedbo. Med samo izvedbo komadov je sicer Caiano delovala zelo odločno in samozavestno, a ko se je po zaključkih spogledala z občinstvom in sramežljivo nasmejala, smo doživeli tudi njeno toplo in predvsem preprosto stran. Ta je bila občutna pri njenih interakcijah z občinstvom, ki so bile v primerjavi z nastopom Vire veliko bolj pogoste. Med komadom Ando Em Círculos, ki smo ga na koncertu slišali v minimalistični akustični verziji vokala in tamburina, nas je Ana Lua Caiano denimo povabila k petju motiva, ki se pojavi v komadu. V naslovni skladbi letošnjega dolgometražca Vou Ficar Neste Quadrado je občinstvo spodbudila k ritmičnemu korakanju, zvok posnela na napravo za zankanje in ga nato plastila z vokalom in temačno elektroniko.

Med koncertom je še na kratko predstavila, kako nasnemava zvoke in jih nato postopoma gradi, kar je bil za mnoge verjetno zanimiv in malo globlji vpogled v način koncertnega ustvarjanja Portugalke. Z vsemi omenjenimi pristopi in nekajkrat ponovljenim stavkom, da je zelo vesela, da je tukaj, je Caiano v poslušalcih vzpodbudila prijetno in izredno sproščeno vzdušje, ki je dodobra zapolnilo atmosfero Komune. Toda na koncertu je v generacijsko mešanem občinstvu morda vseeno manjkal kak trenutek resnične ekstaze.