Kino Šiška, 23. 4. 2018

V ponedeljek nas je ponovno obiskal francoski vsestranski glasbenik Seb el Zin, ki je pri nas v preteklosti že predstavljal projekta Naked Wolf in ITHAK, prvega Na festivalu Jazz Cerkno, drugega na Keltiki. El Zin se je tokrat vrnil s še eno odlično skupnostjo poimenovano Anarchist Republic Of Bzzz, ki predstavlja nadaljevanje njegove odprtosti za muzike v smislu kritičnega pristopa. Poleg intrigantne glasbe pa zasedbo Anarchist Republic Of Bzzz zaznamujeta še vsaj dve zanimivosti, ki se tudi prikladno vežeta na že izpostavljene okoliščine. Prvo je sodelovanje z večkrat nagrajenim vizualnim umetnikom, ki deluje pod psevdonimom Kiki Picasso. Gre za ustanovnega člana v sedemdesetih letih delujočega kolektiva Bazooka, katerega ekipa se je ukvarjala s punkovskim grafičnim dizajnom, ki je v tistem času revolucioniral umetnost ilustracije kot celote. Kot drugo pa je Anarchist Republic Of Bzzz pod okrilje vzel francoski Aytpeek Music, ki ostaja ena zadnjih francoskih alternativnih glasbenih založb, izhajajočih iz nekdaj imenovane GGO – Go Get Organized. Založba se seveda zanaša na DIY način produkcije glasbe, v osnovi temelječ na kitarskih punk in rock linijah, išče pa predvsem izvajalce z nenavadnim pristopom k ustvarjanju.

Pod oznako nenavadno si seveda lahko predstavljamo marsikaj, tistim, ki smo obiskali ponedeljkov koncert pa je bilo v specifičnem primeru jasno, na kaj ta nenavadnost cilja. Samooklicana raznovrstna geo-politična entiteta, ki se giblje nekje med 10 in 10.000 herzi, je namreč kar na odru Kina Šiška vzpostavila svojevrstno anarhistično republiko Bzzz, katere izraz zveni skozi avantgardni rock, no wave jazz, freestyle hip-hop in različne tradicionalne godbe. V zasedbi, katere članstvo se skozi leta spreminja, je igrala že kopica znanih imen. Med drugimi velja omeniti vsaj glasbenike, kot so Arto Lindsay, Marc Ribot, Murat Ertel, Luc Ex in Archie Shepp. Čeprav tokratna postava republike na turneji ne vključuje toliko kultnih imen, aktualna zasedba v ničemer ne zaostaja za omenjenimi. Poleg El Zina na kitari, flavti ney, sazu in vokalu so se na odru v polkrogu zvrstili še basistka in vokalistka Fanny Lasfagues, Nora Mulder na električnih cimbalah ter tolkalca Onur Secki in Thomas Ballarini. Slednji mimogrede igra tudi pri El zinovem projektu ITHAK.

V sredino kopice našetih inštrumentalistov sta bila postavljena do sedaj neomenjena častna člana, rimoklepača Mike Ladd in RTKAL. Prvi je lani obeležil dvajset let kariere, leta 2004 pa si z albumom Nostalgialator prislužil naziv kralj hip-hop koncepta. Kot na omenjenem albumu Mike Ladd tudi nasploh združuje elemente space punka, old school beate, blues in etno, zato ne preseneča, da se je z lahkoto vpel v El Zinov projekt. Drugi mlajši RTKAL ne zaostaja veliko in že beleži dobre reference, lani pa ga je denimo izsledil tudi kolektiv Equiknoxx, za katerega je izdal EP Herbs & Praise. Oba mojstra sta med precej maloštevilno publiko v Komuni Kina Šiška takoj od pričetka koncerta nizala eksplozivne in kakopak politično nekorektne izjave. Najmočnejši del poslušanja in opazovanja je bil za obiskovalce gotovo freestyle moment, ko so posamezniki iz publike dajali predloge za njune domišljijske dvoboje, kot sta bila na primer herpes in dežniki v pozni pomladi. Vedeti, pri komu in na katerih mestih so se herpesi in dežniki znašli, bo seveda ostal privilegij obiskovalcev. Dodamo lahko zgolj to, da Mike in RTKAL na prefinjen a brutalen način načenjata konformizem poslušalcev.

Njune besede so podložene in obkrožene z inštrumentalnimi prispevki protagonisttov republike Bzzz, ki so se lotevali skrajnosti in mešanice, ki na prvi posluh ne vsebuje smiselne notranje enotnosti. Anarhičnost vzpostavljajo skozi odprte in obsežne možnosti izraza, ki so v veliki meri - podobno kot v tekstih - nedoločene. Edina pravila, ki jih je zaznati, so ves čas prisoten plemenski ritem na bendirju, darbuki in drugih, tudi elektronsko sprovedenih bobnih Ballarinija in Seckija, nadalje še psihedelične rockovske kitarske linije El Zina, ki na nekaterih mestih med skladbami tudi pošteno zarežejo ter poseben elektro-akustičen bas, nad katerim se znaša Fanny Lasfahues. Omeniti velja še prijetne orientalske elemente na cimbalah, ki si jih Nora Mulder privošči tudi z lokom.

Čeprav smo se večkrat pošteno nasmejali domišljiji rimoklepačev, pa ne moremo mimo asociacij na protestno glasbo. Po eni strani zaradi vsebine besedišča, ki mu lahko sledimo ob živi improvizaciji kot na primer na njihovem albumu United Diktaturs of Europe, s katerega sta v živo izstopala vsaj Uzis On Perimeter in All One. Po drugi strani pa zaradi brez-udobja pristopa k glasbi ali z drugimi besedami prostega polzenja po žanrskih mejah. Čeprav ne gre za punk, je njihov pristop punkovski, kot sta ga prepoznala tako grafični punkovski pionir Kiki Picasso, ki skrbi za vizualno podobo albumov zasedbe in nekatere El Zinove videe ter z bogato dediščino zaznamovana založba Aytpeek Music.